Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
27. septembra 1925 se je v Stročji vasi rodil Franc Zadravec, slovenski literarni zgodovinar.
Umrl je 24. julija 2016 v Gornjem Gradu.
Po končani gimnaziji v Murski Soboti je študiral slavistiko in rusistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1952 diplomiral. Po službovanju na Gimnaziji Murska Sobota (1952-1957) je svojo poklicno pot nadaljeval na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete, najprej kot docent, nato kot izredni in redni profesor. S cikli predavanj je gostoval na tujih univerzah, med drugim v Trstu in Celovcu. Leta 1979 je postal dopisni, 1985 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Kot prvi se je lotil temeljitih raziskav pripovednega opusa Miška Kranjca, in to v času, ko je pisatelj še živel in ustvarjal. Pripovedni opus Miška Kranjca je bil namreč tema njegove diplomske naloge, doktorske disertacije leta 1962 ter kasnejših razprav in monografij. V sedemdesetih letih je nato uredil še dvanajst knjig njegovega izbranega dela in velja za najboljšega poznavalca njegovega literarnega opusa.
V svojem znanstvenem delu se je Franc Zadravec posvečal tudi drugim slovenskim avtorjem. Raziskoval je opuse Ivana Cankarja, Alojza Gradnika, Otona Župančiča, Srečka Kosovela, Slavka Gruma, Ivana Preglja, Prežihovega Voranca in Edvarda Kocbeka, proučeval je književnost slovenskega ekspresionizma in drugih literarnih smeri v obdobju med obema svetovnima vojnama. V obsežni študiji v treh knjigah z naslovom Slovenski roman 20. stoletja pa je analiziral slovensko romanopisje od začetka 20. do prvega desetletja 21. stoletja in v njih poleg literarnih analiz dodal tudi nekaj sintetičnih zaključkov. Objavil je več obsežnih monografij, v katerih je obravnaval slovensko književnost z različnih zornih kotov, najpogosteje tako, da je estetske in svetovne nazore literarnih ustvarjalcev primerjal z njihovim literarnim ustvarjanjem ter raziskoval odnose med književnostjo in v njej ubesedeno družbeno stvarnostjo. Njegova zadnja študija iz leta 2013 obravnava slovensko domovinsko poezijo 20. stoletja in vključuje tudi nekaj manj znanih avtorjev iz obrobnih slovenskih pokrajin. Sicer pa je Franc Zadravec o slovenski literaturi 20. stoletja objavil preko štiristo znanstvenih člankov v revijah in zbornikih. Kot univerzitetni profesor in raziskovalec je bil urednik in sourednik revij Jezik in slovstvo in Slavistična revija ter knjižnih zbirk Naša beseda ter Beseda sodobnih jugoslovanskih pisateljev. Dijaki, študenti in raziskovalci prav gotovo poznajo Pogačnik-Zadravčevo Zgodovino slovenskega slovstva: v V., VI. in VII. knjigi je Franc Zadravec literarnozgodovinsko opisal slovensko novo romantiko in mejne oblike realizma ter slovensko ekspresionistično in socialnorealistično književnost. Tuja pa mu ni bila niti razčlemba literarnokritiških pristopov v slovenski književnosti, saj je analiziral poglede številnih kritikov na literaturo, še zlasti Josipa Vidmarja.
Čeprav si je poklicno pot ustvaril v Ljubljani, je bil vseskozi zavezan tudi domačemu Pomurju. Zastavil je svojo besedo ob ustanavljanju Študijske knjižnice v Murski Soboti (predhodnice današnje Pokrajinske in študijske knjižnice) ter Pomurske založbe. Pri slednji je bil nekaj časa tudi član Sveta. V petdesetih letih je sourejal revijo Svet ob Muri, kasneje pa je bdel nad izdajo Panonskega zbornika (1966), za katerega je prispeval razpravo o Edvardu Kocbeku. Zbornik je še danes, več desetletij po izidu, pomemben vir gradiva vsem raziskovalcem Prekmurja in Prlekije.
Za svoje znanstveno delo je Franc Zadravec leta 1984 prejel Kidričevo nagrado, še prej nagrado Sklada Borisa Kidriča in red zaslug za narod s srebrnim vencem. V samostojni Sloveniji pa je bil odlikovan s srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/zadravec-franc/
Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
