Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
22. junija 1885 se je rodil Milan Vidmar, elektroinženir, šahist, filozof in pisatelj. Umrl je 9. oktobra 1962.
Po končani osnovni šoli (1891-5) in sedmih razredih ljubljanske klasične gimnazije (1895-1902) ter opravljenih diferencialnih izpitih na realki, je tu tudi maturiral. Drugo maturo je naslednje leto opravil na novomeški klasični gimnaziji.
Leta 1902 je na Univerzi na Dunaju pričel študirati strojništvo in diplomiral leta 1907, leta 1910 pa je na Tehniški fakulteti na Dunaju dosegel doktorski naziv. Študij elektrotehnike se je na Dunaju pričel šele leta 1904, zato je opravil posebne izpite.
Od 1912 je delal v tovarni Ganz v Budimpešti, kjer je postal osebni asistent O. T. Blathyja, enega od izumiteljev trifaznega transformatorja; Vidmar je zbudil pozornost s svojimi rešitvami na področju transformatojev. Leta 1913 je postal tehnični vodja tovarne Kastelic & Žabkar v Ljubljani, ki je po njegovih načrtih izdelala 12 transformatorjev. Leta 1916 je prevzel referat električnih pogonov v tobarni Elin na Dunaju, kjer se je 1918 habilitiral za docenta. Med letoma 1919-22 je bil ravnatelj Strojnih tovarn in livarn v Ljubljani, nato pa je med letoma 1920 in 1926 vodil svojo tovarno transformatorjev v Ljubljani
Postal je redni profesor (1919-57) na elektrostrojnem oddelku Tehniške fakultete, prodekan iste (1926/7, 1934/5, 1935/6, 1944/5) in dekan slednje (1925/6, 1933/4, 1941/2-1943/4), in v študijskem letu 1928/29 tudi rektor ljubljanske univerze. S predlogom poimenovanja univerze po jugoslovanskem kralju Aleksandru I. Karađorđeviću je preprečil odpravo nekaterih fakultet). V študijskem letu 1929/30 je bil nato prorektor univerze. Na fakulteti je predaval naslednje predmete: teoretična matematika, teoretične osnove elektrotehnike, teorija električnih strojev, in prenašanje električne energije.
Od 1940 je bil redni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani (kasneje Slovenske akademije znanosti in umetnosti) in načelnik njenega matematično-prirodoslovnega razreda, od 1942 do 1945 predsednik akademije (1943 prvič dosegel preimenovanje v SAZU), od 1949 do smrti pa tajnik razreda za matematične, fizikalne in tehniške vede SAZU. Med letoma 1949 in 1959 je bil delegat v Svetu akademij Jugoslavije.
Bil je med snovalci Tehniške fakultete na ljubljanski univerzi, kasnejše Fakultete za elektrotehniko. Leta 1948 je osnoval Inštitut za elektriško gospodarstvo pri SAZU, ki ja je vodil do 1959 in od 1968 nosi ime Elektroinštitut Milan Vidmar. Leta 1955 mu je Univerza v Ljubljani podelila častni doktorat, dunajska univerza 1960 zlato doktorsko diplomo; 1931 je prejel častno odlikovanje avstrijske republike, 1948 Prešernovo in 1957 Kidričevo nagrado; bil je tudi častni član zvez inženirjev in tehnikov Jugoslavije in Slovenije, dopisni član nemške in češke elektrotehniške zveze ter predsednik Nacionalnega komiteja CIGRE od ustanovitve do 1960, nato njegov dosmrtni častni predsednik.
Več: https://sl.wikipedia.org/wiki/Milan_Vidmar
Priporočamo tudi: Šahovska zapuščina Milana Vidmarja st. v Univerzitetni knjižnici Maribor
