Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
2. maja 1848 se je v Celju rodil Gustav Stiger, celjski župan. Umrl je 31. decembra 1902 v Celju.
Stigerji so bili ena najbolj znanih celjskih nemških trgovskih družin. Gustav je bil že leta 1879 izvoljen v celjski občinski odbor, leta 1888 je postal podžupan, po smrti dolgoletnega župana Neckermanna v letu 1893 pa celjski župan. Na tem mestu je ostal vse do 25. julija 1902, ko je zaradi zdravstvenih razlogov odstopil s položaja. Njegov odstop je uradno veljal za začasnega, toda dogodki so se odvili drugače. V aktivni vlogi se v občinski odbor ni več vrnil, zato ga je nadomeščal podžupan Julius Rakusch, Stigerju pa se je občinski odbor nekaj mesecev pred smrtjo zahvalil s podelitvijo častnega meščanstva.
Stigerja je v vlogi župana odlikoval izrazit čut za poslovnost in organizacijo. Veljal je za odličnega gospodarja, ki je znal daljnovidno poskrbeti za nekatere temeljite izboljšave mestne infrastrukture, premogel pa je tudi velik čut za urejenost mesta in razvoj turizma. Znatne izboljšave so doživeli električno in komunalno omrežje, mestno pokopališče in vrsta drugih objektov javnega značaja. Zaradi urejenosti je mesto leta 1897 od c. kr. prezidija za javno upravo prejelo posebno priznanje za neoporečno javno higieno.
Uspešen gospodarski razvoj mesta je sovpadal tudi z naraščajočimi nacionalnimi trenji, zato so županove poslovne poteze v prvi vrsti krepile gospodarsko in politično prevlado celjskih Nemcev. Stiger si je na vso moč prizadeval, da bi preprečil slovensko-nemške vzporednice na celjski nižji gimnaziji in njegovo smrt je mestni časopis Deutsche Wacht v nekrologu primerjal s smrtjo »Zvestega Eckarta« – simbola nemške zvestobe. Zgodovinar Gubo v svoji zgodovini (Geschichte der Stadt Cilli vom Ursprung bis zur Gegenwart) omenja njegov socialni čut in navaja, da je v oporoki mestnemu skrbstvenemu skladu zapustil 10.000 kron.
Celjski slovenski časopis Domovina je bil v nasprotju z nemškim tiskom pri vrednotenju Stigerjevega dela zadržan, še posebej kritično je omenil njegovo pretirano ostro nacionalno držo.
Vir: Tatjana Badovinac, Janko Germadnik, Branko Goropevšek; Celjani so jih poznali; Pokrajinski muzej Celje, Celje 2010.
