19. marca 1932 je v Novem mestu umrl Ignacij Hladnik, slovenski skladatelj in organist

Že kot štirinajstleten je nastopil svoje prvo službeno mesto v Šentjakobu ob Savi, nato je nekaj časa služboval v Stari Loki, od koder je leta 1881 odšel v Novo mesto, ki je postalo središče njegovega 42-letnega delovanja.
Veljal je za enega najboljših orgelskih virtuozov v Sloveniji, zato je večino svojih skladb posvetil temu instrumentu. Veliko je koncertiral po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Posebno rad je izvajal dela francoskih avtorjev, gojil pa je tudi Bacha. V največje veselje mu je bilo, ko je prošt Elbert poskrbel za nove orgle v kapiteljski cerkvi. Na teh orglah je zlasti med prvo svetovno vojno prirejal uspešne cerkvene koncerte.
Hladnik zavzema častno mesto tudi med skladatelji. Veliko skladb je bilo objavljenih v Cerkvenem glasbeniku, Novih akordih in Bogoljubu. Največ jih je ostalo v rokopisu. Nekaj rokopisov je poslal v Ameriko, kjer so skladbe izšle pod drugim imenom. Skladal je maše, tedeume, psalme, rekvieme in druge cerkvene skladbe. Njegove skladbe zlasti v napevih preveva ljudsko občutje, zato so bile priljubljene. Za že skorajda ponarodelo velja npr. »Marija, skoz življenje«.
Hladnik je bil znan tudi kot pevovodja. V Novem mestu je na raznih šolah poučeval glasbo in vodil zbore. Bil je pevovodja Dolenjskega pevskega društva, poučeval je petje v Rokodelskem domu, vodil je pevski zbor grmske kmetijske šole in kar 27 let gimnazijski pevski zbor. V frančiškanskem samostanu je orglal in vodil pevski zbor, prizadevno je sodeloval pri Glasbeni matici. Hladnik je bil tisti, ki je mladega Marjana Kozino usmeril v študij glasbe.
Po njem se je nekaj časa imenovala leta 1946 obnovljena novomeška glasbena šola. Umrl je 10. marca 1932 v Novem mestu.
Del Hladnikove notne zapuščine hrani Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu. Gre predvsem za številne rokopisne skladbe in dele muzikalij, ki jih je skladatelj hranil v svoji knjižnici.