14. septembra 1840 je na Ljubljanici splavila prva rečna ladja (parnik)

Že od nekdaj so se vozili Ljubljančani radi po Ljubljanici na izlete za zabavo. Sploh jim je bila vožnja po Ljubljanici glavno veselje. Na njej so prirejali vse velike veselice z godbo in plesom. Slavnosti na Ljubljanici so bile tradicionalne. Že kronist Halberg poroča, da so se l. 1079. vršile slavnosti na Ljubljanici in da so se uprizarjale bojne igre. Tudi Valvasor poroča, da je bila Ljubljanica jedno glavnih zabavišč, da so se Ljubljančani v poletnih večerih vozili po njej, godli in prepevali. 

Velike slovesnosti so se vršile, ko se je peljal po Ljubljanici cesar Leopold I. 1660. l., in pozneje njegov sin Karol VI. 1728. l. Zlasti živahno in veselo pa je bilo na Ljubljanici koncem minulega in začetkom tega stoletja. Veselice so bile v tem času običajne. Tako se je vršila jedna taka, ko se je peljala 1790. nadvojvodinja Elizabeta skozi Ljubljano in pa pri odhodu Francozov l. 1797.
Vodnik piše o tem v »Novicah«, da so »musikanti Lublanskiga mesta se z’ muziko gori po Lublanci na čolnih pelali inu zvečer ob deseti uri nazaj peršli. Čolnovi so bili z’ lučmi inu baklami razsvitleni. Eden je pustil eno razveselenje z’ ognam naredit, to je rakete z’ pulfram napolnene peržigat; ti so šli visoko na kvišku, so se razpočili, inu podobe od kač ali zvezd imeli. Iz mesta je vse gledat vrelo, kakor da bi bil poln sod odmašil. – Četrtek so oficirji tukej okol stoječih regimentov inu batallionov eno vožno po Ljublanici z’ muziko naredili inu zraven z’ enim kanonam, kateriga svinec je za kugle po dvajset liber, strelat pustili, de so ludem na žabjeki šipe po oknih pokale. Ludi je vkup perteklo brez števila ziale prodajat«.
Znamenita je tudi bila veselica na Ljubljanici, ko se je poročil Napoleon l. 1810. z Marijo Ludoviko, hčerjo avstrijskega cesarja. Najimenitnejša pa je bila slavnost na Ljubljanici 1814. l. v spomin zmage nad Francozi. Nad 200 ladij in čolnov, olepšanih s cvetjem se je vozilo po Ljubljanici. Slavnost se je pa vršila na velikem travniku grofa Turna nasproti izliva Ižice v Ljubljanico. Razsvetljava, umetalen ogenj, grmenje kanonov in možnarjev na ladijah, godba – take veselice še ni bilo na Ljubljanici! *)
Pa tudi sicer se skoro nobena družba ni odpeljala z Žabjeka brez godbe. Ples se je navadno vršil na kakem travniku barja, ali pa kar na čolnih. Zbili so tri ali štiri ladije skupaj, napravili »pod« ter ga okoli in okoli zagradili. Zlasti radi so se peljali Ljubljančani v Lipe ali Podpeč, kjer so vstajali kar po cel dan. Včasih je bilo baje toliko ladij na Ljubljanici, da skoraj ni bilo videti vodne gladine. L. 1820. so si omislili ljubljanski čolnarji ladijo, ki je bila malo podobna morski ladiji in je imelo v njej 50 ljudij prostora. Ob straneh je imela majhne topove. Ladija, katero so napravili l. 1824, je imela celo jambore in jadra in veslače, oblečene za mornarje. In leta 1840 začel je voziti celo parnik.
Ljubljančane pa je sčasoma vedno bolj in bolj minevalo veselje do vožnje po Ljubljanici, zlasti pa ko so se primerjale s parnikom razne nesreče. L. 1850 so parnik lepo narazen deli, ga naložili na tri velike vozove, vpregli pred vsak voz 4 konje ter ga peljali čez Ljubelj v Celovec. In od tedaj na Ljubljanici »veselje preč je preč«.
Po Ljubljanici se ne vozi za zabavo skoro nikdo več. Tudi kot prometna proga za prevažanje blaga je izgubila Ljubljanica že davno popolnoma svoj nekdanji pomen. Blago iz Trsta in Reke, pritovorjeno na Vrhniko, se je vozilo prejšnja stoletja jedino le po Ljubljanici, in tega blaga je bilo dosti. Velike ladije, ki so peljale tudi do 300 centov, in tudi manjše so plavale po Ljubljanici ter dajale velikim in malim čolnarjem, ki so ustanovili med sabo zadruge s cesarskimi privilegiji, veliko dobička.
Krakovski »fakini« – tako so imenovali čolnarje – so imeli izključno pravico do čolnarenja. »Fakini« so bili imoviti, so se šteli za velike gospode in bili ponosni na svoj stan. Promet na Ljubljanici pa je vedno bolj hiral, zlasti za časa francoskih vojsk; število »fakinov« se je vedno bolj krčilo in še ti niso imeli kaj dela. Tudi njih prejšnji ugled je pal. Ko je pa stekla čez ljubljansko barje med Trstom in Ljubljano l. 1857. železnica, je zadobilo čolnarenje po Ljubljanici smrtni udarec in ž njim tudi stara – krakovska slava! Na naslov »fakin« dandanes v Ljubljani nikdo ni več ponosen, in tudi ni ravno posebno počeščenje, če koga imenuješ v Ljubljani danes »fakina«.
Življenje na Ljubljanici je skoro popolnoma ponehalo, zamrlo je ob jednem tudi potovanje k sv. Ani in na Žalostno goro. In težko da bi se še kdaj povrnilo prejšnje navdušenje za tako vožnjo.
Tega navdušenja tudi najbrž ne bo prinesel nazaj Kotnikov parobrod, ko bo začel redno voziti. Sicer pa ideja ni napačna, in prav je, da pride zopet nekoliko prejšnjega življenja na Ljubljanico, na katero nas veže toliko veselih in prijetnih spominov in s katero je tako tesno združena naša domača zgodovina.
Zlasti turisti se bodo radi vozili do Podpeči k prijaznim trem, v barje naprej pomaknjenim gričem, s katerih gledajo v svet tri bele cerkvice: sv. Ana, sv. Jožef in Žalostna gora; saj tja so od nekdaj tako radi hodili Ljubljančanje na božjo pot in občudovat krasen razgled ter ljubko tamošnjo okolico. Pol ure iz Podpeči – in na vrhu si pri mali, zapuščeni cerkici sv. Ane, odkoder se ti razgrne krasen razgled. Zelena ravnina – ljubljansko barje, skozi katero se mirno vije lena Ljubljanica, porasteni grički s svetlimi cerkvicami, vzdigujoči se iz ravnine in zabranjujoči jednoličnost, na severu veličastne Kamniške planine in Karavanke, slikovito Polhograjsko pogorje, izza katerega dviga čestiti očak Triglav svojo belo glavo, »hribov zelenih pas«, ki obkroža barje na jugu in zahodu – o kako krasna slika tu gori! Pa tudi če si do Vrhnike, kjer si lahko ogledaš zanimive izvirke Ljubljanice, špogaš enkrat za nedeljski izlet parobrodno vožnjo po Ljubljanici, ti ne bo žal za tako prijetno izpremembo. Dal Bog pa, da nas skoro potegne od tja nazaj v Ljubljano »luka – matija«!

Vir: J. C. Oblak, “Ob Ljubljanici” v: Slovenski narod, 28. maj 1898 (let. 31, št. 120), str. 1-3

http://www.vborovnici.si/arhiv/arhiv/1898/1898_05_28_Slovenski_narod.htm?ml=1

Prepis: Damjan Debevec (2.4.2013)