Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
1. avgusta 1897 je cesar Franc Jožef I. podpisal zakon o zdraviliških komisijah in s tem se je uradno začel turizem na Bledu.
Zakon je zahteval naj na Kranjskem za letovišča, zdravilišča in kopališča skrbijo zdraviliške komisije. Sicer pa so očetje blejskega turizma tako komisijo ustanovili že leta 1886. Turizem se je na Bledu začel hitreje razvijati že sredi 19. stoletja. K mednarodnemu slovesu Bleda je veliko pripomogel Švicar Arnold Rikli, ki je leta 1854 odprl sončno in zračno zdravilišče. Bled je privabljal vedno več obiskovalcev. Ne samo iz naše domovine in s stare celine, ampak z vsega sveta, ki je spričo sodobnih prometnih in drugih povezav postal majhen.
Med prve obiskovalce Bleda lahko štejemo romarje, ki so iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Primorske, Furlanije in Avstrije romali k Mariji na otoku. Poleg pobožnih opravil so občudovali tudi lepote kraja in s svojim pripovedovanjem o doživetjih privabljali vedno več romarjev. Na Bled niso prihajali le preprosti ljudje, ampak tudi gospoda. Janez Vajkard Valvasor v svoji znameniti knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) omenja tudi blejske termalne vrelce. Grajski oskrbnik Weidmann jih je zaradi velikega navala ljudi, ki so iskali zdravja in je imel z njimi preveč dela, hotel zasuti. Kasnejši grajski oskrbnik Ignac Novak je v letih 1782–1787 večkrat predlagal, da bi Blejsko jezero izsušili, da bi pridobili rodovitno polje, ilovico z jezerskega dna pa bi porabili za izdelovanje opeke! Leta 1822 so termalne vrelce pokrili z leseno lopo. Bolj kot zaradi zdravilnih vrelcev, ki niso bili posebno topli, so na Bled prihajali obiskovalci, ki so občudovali idilično lepoto kraja in pokrajine.
Začetki pospešenega razvoja turizma na Bledu segajo v leto 1855, ko je švicarski hidropat (zdravilec z vodo) Arnold Rikli (1823–1906), med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih pogojev in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel izvajati svojo metodo zdravljenja. Če je hotel privabiti goste, je potreboval kopališča, urejene sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti. Na Bledu je deloval 52 let. Dal je postaviti leseno kopališče v švicarskem slogu in Zdravstveni zavod, kjer je imel svojo ‘ordinacijo’, kuhinjo, jedilnico in upravne prostore. Za nastanitev pacientov je pod kostanjevim parkom postavil ute, značilne za njegovo metodo zdravljenja. Sestavni del Riklijevega zdravljenja so bile kopeli in sicer v jezeru in kopališču. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca (10 in 15,6 C); priporočal je tudi tople in parne kopeli. Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču. V svoj zdravilni program je uvrstil tudi sprehode: izbral je več izletniških točk v okolici Bleda ter jih razdelil po težavnostnih stopnjah, ločeno za moške in ženske. Na teh točkah je postavil igrišča za balinanje in kegljanje. Vsi njegovi pacienti so se morali držati strogega dnevnega reda. Jutranjemu vstajanju med peto in šesto uro so sledili sprehodi in gibanje na svežem zraku, pri čemer so jemali skromen zajtrk s seboj. Hrana je bila vegetarijanska, glavni obrok je bil šele ob pol šestih popoldne. Njegovo ‘špartansko’ zdravljenje je pomagalo proti mnogim boleznim. Poleg Riklijevih pacientov je Bled privabljal vse več tistih, ki so hoteli preživeti počitnice v zdravem in predvsem lepem okolju. Po letu 1870, ko je z dograditvijo železniške proge Trbiž–Ljubljana kraj dobil svojo železniško postajo v Lescah, je število blejskih obiskovalcev stalno naraščalo. Leta 1903 je Bled na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju prejel zlato medaljo, leta 1906 pa so ga uradno prišteli med pomembne turistične kraje cesarske Avstrije.
Več na povezavi http://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/priloga/13172-bled-privablja-svet
