Mlinarčkov mlin je zadnji mlin na potoku Hinja, levem pritoku reke Mirne, ki se nedaleč stran izliva vanjo. Stoji v vasi Vrhek, v preteklosti pa so kraj imenovali Dolina. Mlin je v lasti družine Umek obratoval že pred 1. svetovno vojno. Takrat je poleg mlina delovala tudi žaga. Že pred 1. svetovno vojno se je številna družina Franca Umeka, ki je štela pet sinov in dve hčeri, razkropila. Večina si je ustvarila svoj dom, najmlajši sin je padel med 1. svetovno vojno. Po ženini smrti je Franc Umek ostal sam. Poleg posestva je obdržal le mlin za lastno preživetje, žaga pa je prenehala delovati. Eden izmed sinov si je družino ustvaril v Hrastniku, kjer sta z ženo že leta 1910 imela svojo krojaško delavnico. Na prošnjo očeta Franca se je leta 1914 sin z družino vrnil domov in prevzel skrb za domačijo z mlinom. Leta 1919 so mlin obnovili. V njem so namestili nove mlinske kamne in obnovili zunanja mlinska kolesa. Po Francovi upokojitvi je mlinarsko delo začasno prevzela snaha, dokler niso najeli poklicnega mlinarja. V Mlinarčkovem mlinu so mleli velike količine pšenice za lepo, belo moko, ki je bila za pogače in potice. Pa tudi rž, ječmen in ajdo za kruh in žgance. V Mlinarčkov mlin je v povojnih letih 1945 do 1952 žito nosil tudi avtor raziskave in fotografij Rudi Žibert. Mlet so nosili kmetje s Polja, Vrhka, Spodnjih in Zgornjih Vodal, Marendola, Malkovca, Slančjega vrha in drugih vasi.
Mlin je imel tri mlinska kolesa. Imeli pa so tudi stope za proseno kašo in ješprenj, ki po nabavi električnega stroja za obdelavo prosene kaše in ješprenja niso več delovale. Stope so bile v posebni stavbi na drugi strani Hinje ob mlinu, do katerih je vodil mostiček čez vodo. Poleg mlinarstva se je družina ukvarjala tudi s krojaško obrtjo.
Leta 1965 je umrl zadnji mlinar. Mlin je bi nazadnje v lasti gospoda Vitka Umeka. Mlinarčkov mlin je predelan v stanovanjsko hišo in nima več nobene notranje in zunanje mlinarske opreme.
