Prvi izmed spominskih obeležij pod arkadami je veličastni spomenik Valentinu Vodniku, ki se je 3. 2. 1758 rodil v Zgornji Šiški pri Kamniti mizi, umrl pa 8. 1. 1819 v Ljubljani. Prvemu slovenskemu pesniku, časnikarju (Lublanske novize), uredniku, prevajalcu, slovničarju so ga sodeč po napisu postavili 1819, po poznejših ugotovitvah strokovnjakov pa šele 1827. Spomenik, ki je sestavljen iz podstavka, žlebljenega stebra in jonskega kapitela, ima dva ščita: na sprednjem je zapis verzov Vodnikove pesmi Moj spomenik v bohoričici, na zadnjem pa zapis v latinščini: Valentino Vodnik Slavo-Carniolo, 6. Idibus Ianuarii sexagenario vita functo. Amici posuerunt MDCCCCXIX, kar pomeni: Valentinu Vodniku, Kranjcu slovenskega rodu, ki je umrl 8. januarja, star 60 let, postavili prijatelji 1819. Vodnikov spomenik je še eden takih primerov, ko posmrtnih ostankov pokojnika niso našli, zato je le simboličen. Za izdelavo in postavitev Vodnikovega nagrobnika so sredstva prispevali Vodnikov učenec Henrik Costa, France Prešeren, Andrej Smole in mnogi drugi, pa tudi Vodnikovi sorodniki. Ob posvetovanjih o Čopovem nagrobniku so se leta 1838 odločili, da bodo obnovili tudi Vodnikov in Linhartov nagrobnik. Vodnikov spomenik z žlebljenim stebrom je bil značilen za začetek 19. stoletja, saj so veliko takšnih postavili vojakom iz napoleonskih vojn. Nagrobnik pesnika Vodnika je iz črnega lesnobrdskega apnenca, ima stebrasti podstavek, na katerem stoji žara s kačo. Med ščitoma sta navzdol obrnjeni plamenici, simbol ugašajočega življenja, pretaknjeni skozi lovorov venec,ki simbolizira večno slavo. Steber pomeni trdnost, je znamenje časti, tudi povezanosti med nebom in zemljo. Jonski kapitel ima okras v obliki girland ter stiliziranih vitic. Na vrhu kapitela je kvadratni podstavek za žaro, ki je bila nekdaj litoželezna, vendar je izginila že pred letom 1936. Žaro je ovijala kača, pozneje pa so jo nadomestili s preprostejšo žaro, ki je imela rastlinski okras. To žaro so leta 1951 razbili. Monumentalnost nagrobnika nedvomno pripoveduje o velikem pomenu pokojnega, ki velja za enega od stebrov razsvetljenstva na Slovenskem.
(Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997; Bajuk, M.: Navje. Ljubljana, Kulturni odsek mestnega poglavarstva, 1940)
