Že leta 1902 so si salezijanci z velikodušnimi darovi sotrudnikov nakupili nekaj godal. Iskali so učitelja godbe in se obrnili do predstojništva vojaške godbe. Ta je poslala v Rakovnik dva podčastnika, ki sta trikrat na teden poučevala glasbo. Njuno poučevanje je bilo prezahtevno za gojence, zato so morali počakati poldrugo leto na salezijanskega učitelja. Ta je začel poučevati leta 1904. Učence je uspel pripraviti na javni nastop v gledališču ter pri božičnici. Godba se je vedno bolj krepila. Igrala je ob vseh mogočih priložnostih. Potem je uspešnost godbe nihala glede na prisotnost ali odsotnost učitelja. (Po: J. Valjavec, Desetletnica salezijanskega zavoda, 1911, str. 43-44)
Salezijanci so sčasoma iz vrst učencev sestavili tudi pevski zbor.
