železo, les, usnje, kost, dolžina 950 mm, rezilo 800 mm, nožnica 805 mm
V deželah avstroogrske monarhije, ki so jo upravljali Madžari, so državni uradniki namesto spad nosili sablje. Sablje so se razvile iz njihove domače sablje, ki v svojih oblikah izpričuje močan orientalski vpliv. Trn rezila tiči v podobno okrašenem ročaju kot pri avstrijskih spadah, vendar so njegovi sestavni deli čisto drugače oblikovani. Ročajni trn madžarske uradniške sablje prekrivata beli koščeni ploščici. Končuje se z levjo glavo na daljšem vratu. Rahlo valovit odbojni krak je spredaj zavit navzgor, zadaj pa navzdol. Akant poteka le po zunanjih ploskvah odbojnega kraka, stranski ploskvi pa krasi biserni niz. V simetričnih kartušah na sredini je na zunanji strani kurzivna inicialka FJ I. s krono. Enorezno rezilo je močno ukrivljeno, žlebljeno in okrašeno.
Lit.: Jan Šach, Blankwaffen in der Habsburgermonarchie, Praga, str. 78-79.
Tatjana Badovinac, Iz zbirke orožja Celjskega Muzeja, Celjski zbornik, Celje 1985, str. 233.
Lit.: Jan Šach, Blankwaffen in der Habsburgermonarchie, Praga, str. 78-79.
Tatjana Badovinac, Iz zbirke orožja Celjskega Muzeja, Celjski zbornik, Celje 1985, str. 233.
