Anton Aškerc je prišel v Šmarje pri Jelšah 18. oktobra 1883 in se tukaj vse bolj razvijal v realističnega epskega pesnika. Pisal je predvsem balade in romance, leta 1887 pa je v Ljubljanskem zvonu izšla njegova balada Mejnik, objavljena pod psevdonimom Gorázd (Aškerc, “Mejnik”, 1887, str. 5-6). Snov za to realistično balado naj bi črpal iz ljudskega pripovednega izročila. V njej prikazuje medsosedske odnose in nas opozarja, da zemljiška posest ne pomeni samo premoženja, temveč prinaša tudi obveznosti in včasih bremena. V naravi je razmejitev med posestniki dosežena z mejnimi znamenji in prestavljeni mejni kamen v baladi postane simbol krivice in nemirne vesti. Balada Mejnik se lepo navezuje na katastrsko gradivo. Kataster je meje zemljišč zapisoval kot stvarno in izmerljivo dejstvo, Aškerc pa nam je pokazal še njihovo človeško in moralno razsežnost.
