Edvard Goršič se je rodil 12. marca 1937 v Ljubljani. Prvi stik z glasbo in kulturo je Edvard vzpostavil že v ranem otroštvu, saj je bila njegova mati Marija Goršič po poklicu gledališka igralka, oče pa amaterski glasbenik in športnik. Leta 1946 se je družina Goršič preselila v Celje. Že v otroških letih je Edvard začel z igranjem harmonike pri znanem učitelju harmonike Cirilu Rakuši. Glasbeno šolanje je kasneje nadaljeval na klavirskem oddelku glasbene šole in na gimnaziji v Celju. Svojo glasbeno kariero je začel že v dijaških letih, z nastopi na Radiu Celje in ustanovitvijo svojega ansambla.
Po končani srednji šoli se je sprva vpisal na študij romanistike v Ljubljani, a se je kasneje preusmeril na študij glasbene pedagogike. Na glasbeni akademiji je diplomiral leta 1984 in postal profesor glasbene pedagogike. Že v času študija se je posvečal zborovski glasbi in je kot absolvent v sezoni 1960/61 začel voditi Celjski pevski zbor France Prešeren (CPD). Svoje delovanje je kmalu razširil tudi v širšo okolico Celja in leta 1968 kot prvi učitelj začel v Šentjurju poučevati harmoniko in klavir v okviru Delavske univerze Šentjur. Poleg pedagoške dejavnosti pa je prevzel tudi vodenje glasbenega šolstva v Šentjurju, postal je zborovodja tamkajšnjih zborov.
Ob tem je bil v letih 1972–1974 glasbeni urednik na Radiu Celje.
V letih 1977–2001 je sodeloval pri organizaciji Mednarodnega mladinskega pevskega festivala v Celju, kamor se je v zgodovino zapisal kot odličen, večkratni dirigent množičnega zbora.
Kot zborovodja je v letih 1970–1992 z zborom Celjskega pevskega društva in Zborom skladateljev Ipavcev iz Šentjurja kar enajstkrat tekmoval na zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru, kjer je osvojil štiri bronaste, šest srebrnih in eno zlato plaketo.
V kasnejših letih se je ukvarjal z glasbeno kritiko in publicistiko s področja celjske glasbene dediščine in športa.
Za svoje plodno in uspešno glasbeno delovanje je prejel številne nagrade, med njimi tudi Gallusovo plaketo Zveze kulturnih organizacij Slovenije in srebrni celjski grb.
Tesna vez z glasbo povezuje tudi mlajšo generacijo Goršičevih. Poleg očeta Edvarda so bili tako žena Libuška kot tudi sin Matevž in hči Alenka pevci Celjskega pevskega društva. Oba otroka sta danes poklicna glasbenika. Sin Matevž Goršič je diplomiral na akademiji za glasbo in je dejaven kot glasbeni pedagog, skladatelj in pianist. Hči Alenka Goršič Ernst je solo flavtistka pri orkestru mariborske opere in filharmonikov ter profesorica flavte na velenjski glasbeni šoli.
Spomini
Prvo resno sodelovanje z Edijem je bilo v predstavi Deseti brat v režiji Francija Križaja leta 1969, kjer je v odmorih med posameznimi odrskimi prizori igral v živo harmoniko, pela pa je njegova mama gledališka igralka Marija Goršič. Edi je bil tudi korepetitor, ki nas je učil, in menda tudi naučil, peti kar precej pesmi. Meni, ki nisem glasbeno izobražen, znal sem pa vseeno kar v redu peti, je pred vsakim nastopom prišel zapeti intonacijo na uho. In je šlo kar v redu. Če pa ga ni bilo, pa ni šlo in sem bolj recitiral, kot prav pel.
Borut Alujevič, univ. dipl. gledališki igralec in upravnik Ljudskega gledališča Celje od 1986-2007.
Spomini
Moj oči je bil človek mnogoterih talentov… športnik, tvorec lepe besede, skladatelj, dirigent, pianist, harmonikaš, predvsem pa človek, ki je nenehno iskal in raziskoval, rad premikal meje, vedno znova plaval proti toku, se boril za slišanost v kulturi, živel z večnim otrokom in za otroke v srcu …
Alenka Goršič Ernst, akademska glasbenica, specialistka flavtistka
