Zasnova zgornjega samostana, spodnjega samostana in vmesnega dela izhaja iz osnovnih načel redovnega življenja kartuzijanov. Ta so: kolektivna in osebna samota, kontemplacija, nenehno združevanje z Bogom, … Dosegajo jih s popolno odrezanostjo od sveta in z izbiro kraja za postavitev kartuzije, ki to omogoča. Nihče ne sme od zunaj brez dovoljenja prekoračiti meje samostanskega okoliša in njegovi prebivalci ga ne smejo zapuščati. Consuetudines so prva zapisana določila kartuzijanskega reda, izhajajo iz leta 1127, ko jih je zapisal Guigo, peti prior matične kartuzije. Za naselbinsko zasnovo določajo poleg “zgornje” hiše tudi obstoj posebnega, od nje popolno ločenega samostana za brate laike, “domus inferior”, “spodnjo” hišo.
V skladu z načeli reda in po vzoru matičnega samostana La Grande Chartreuse so si tudi druge kartuzije izbirale pretežno odročne hribovite predele ali gozdnate doline, ki so jim zagotavljale popolno odrezanost od sveta, kar velja tudi za vse štiri slovenske kartuzije. Včasih so se naselili tudi v neposredni bližini večjih mest ali v mestu samem (Köln, Nürmberg, Rim), le da so imeli od znotraj svojih obzidij dovolj prostora za postavitev vseh potrebnih stavb, pa tudi za tedenske skupne sprehode. Izbrani kraj daleč v samoti ponavadi ni bil bogat z naravnimi dobrinami, zato je bilo število menihov majhno. Eden poglavitnih razlogov za naselitev je bila stalna in zadostna količina žive vode, ki so jo po lesenih ali železnih žlebovih napeljali v vsako posamezno celico za pitje, umivanje in splakovanje sanitarij, da bi tako njenemu stanovalcu zagotovili popolno nedvisnost in osamitev od okolja. Podobno kot srednjeveški gradovi se je tudi kartuzija prilagajala terenu.
Po načinu in namenu redovnega življenja ter po zgledu svoje matične kartuzije, so kartuzijani, tudi za gradnjo Žičke kartuzije izbrali povsem odročno lego stran od sveta, pred katerim je bila tedaj bolj zaprta, kakor je danes. Nahaja se v dolini sv. Janeza Krstnika, v bližini vasi Žiče na Štajerskem, v občini Slovenske Konjice. Ob zgornjem toku Žičnice se dolina med hribi zoži, tu je sotočje Žičnice z majhnim brezimenskim potočkom, ki priteka v Žičnico z leve strani. Pod južnim pobočjem Konjiške gore pa se odpira bolj položen svet ob sotočju dveh potokov, Soješke in Kumenske vode, ki je spodaj precej raven, zgoraj pa se prične dvigovati v prisojno pobočje Konjiške gore. Ker samostan kar iz dveh strani obteče tekoča voda, je bil samotni kraj najbolj primeren za kartuzijo. Največja kvaliteta tega prostora je ohranjena trojnost v prostorski zasnovi kartuzijanskega samostana z zgornjim in spodnjim samostanom ter pozidano dolino kot povezovalnim prostorom.
