Jaka in Marica Špicar sta bila odlična sodelavca in poznavalca ljudskega izročila. Skupaj sta zbirala kolednice in ljudske pesmi in sistematično zapisovala stare folklorne elemente, navade in običaje.
Špicar je zbrano ljudsko blago spretno vkomponiral v svoje gledališke igre in nam na ta način ohranil že skoraj pozabljene in izumrle slovenske ljudske šege, navade in starožitne običaje. Elemente iz ljudske zakladnice je še posebej rad vpletal v svoje radijske igre, ki jih je s tem iztrgal pozabi in približal najširšemu krogu ljudi. Mnogi starejši Korošci in Korošice imajo še danes v lepem spominu radijske igre, polne pristnih koroških šeg in običajev, kot so npr. “Na verbe”, “Verice”, “Semenj” idr.
Zakonca Špicar sta ob prazničnih priložnostih s ponosom nosila izvirno ziljsko nošo, ki jo je po njuni smrti podedovala vnukinja Mirjana. Gospa Mirjana Vevar je 18. junija 2008 v Kulturnem domu v Pliberku Slovenskemu narodopisnemu inštitutu Urban Jarnik izročila v varstvo in hrambo komplet ziljske ženske in moške noše iz zapuščine Jakoba in Marice Špicar. Na Zilji še danes pri žegnu, štehvanju in prvem reju oblečejo večinoma podedovane noše, na katere so zelo ponosni in jih hranijo kot družinske zaklade. Podedovana noša je tako nekaj izjemnega, dragocenega, kar ni moč kupiti, zato je Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik z donacijo Mirjane Vevar pridobil izjemno dragocenost.
