S srečanjem Študijskega krožka Drevesa pripovedujejo 29. junija 2016 se je v Mestni knjižnici Izola sklenil razširjen termin 21. Tedna vseživljenjskega učenja (TVU). Med 19 prireditvami in 4 razstavami, ki jih v letošnjem festivalskem dogajanju TVU priredila Mestna knjižnica Izola, je v petek, 24. junija potekal tudi večerni klepet z »Zanimivimi Izolani« – prireditev, v kateri predstavljamo in spoznavamo zanimive, prizadevne in ustvarjalne Izolane, od katerih se lahko veliko naučimo, ko podrobneje spoznavamo njihov poklic, način življenja, razmišljanja, ustvarjalnost. Sogovorniki niso izključno tisti Izolani, ki tu zares živijo, pač pa tudi ljudje, ki so v našem mestu korenine pognali pozneje, ali so nasprotno mesto doživljali kot otroci in so ga pozneje zapustili, a so na poseben, simboličen način ostali del Izole. Fotograf Srdjan Živulović, prvi slovenski prejemnik prestižne Pulitzerjeve nagrade, ki je bil minuli petek gost 79. večernega klepeta z »Zanimivimi Izolani«, je že eden takih.
Njegovi najzgodnejši spomini segajo prav na Manziolijev trg. Pogovor je spretno vodila Nataša Benčič, novinarka Radia Koper-Capodistria. Glasbeno je večer obogatila ustvarjalna komorna skupina Etnotok Glasbene šole Izola, ki jo vodi prof. Mirjana Gvozdenac, za pogostitev so poskrbeli v Wine baru Manzioli, tehnično je prireditev podprla Italijanska samoupravna narodna skupnost Izola, ki je ob zaključku prireditve omogočila projekcijo okrog 400-ih Živulovićevih fotografij.
Srdjan Živulović je eden od fotografov tiskovne agencije Reuters in New York Timesa, ki so za fotografije begunske krize prejeli Pulitzerjevo nagrado. »Fotografijo je izbral Reutersov tim urednikov in sam bi zagotovo izbral isto,« je povedal s »pulitzerjem« nagrajeni fotograf, ki je ves čas spremljal eksodus beguncev na balkanski poti. Poudaril je, da so nagrado prejeli za celotno zgodbo, ki jo je ustvarila serija 17 fotografij. Njegova fotografija je bila posneta 20. oktobra lani, na obrobju Brežic, prikazuje pa kolono pribežnikov na poti v zbirni center. »Presenetilo me je zlasti to, da so dopustili, da bodo osem kilometrov pešačili. Vso noč so bili na vlaku, na Hrvaškem, prespali pravzaprav na travniku v Rigoncah in potem so se v skupinah po 300 do 400 ljudi pod nadzorom policije peš odpravili v sprejemni center Brežice,« je pokomentiral dogajanje nagrajeni fotograf, ter pridal, da je nasip na fotografiji terjal največji osip, saj se je bilo potrebno povzpeti 20 metrov in veliko ljudi, otrok, žensk in predvsem starejših je ostalo tam.
»Razumljivo, nagrada mi veliko pomeni, a daleč bolj srečen bi bil, če bi lahko ti ljudje iz fotografije ostali doma in varno živeli naprej svoje življenje,« pove fotograf, ki je leta 1989 za Tanjug, Tiskovno agencijo Jugoslavije, posnel znamenito in prav tako nagrajeno fotografijo, na kateri se skupina ženski pred pekarno v Skopju preriva za nekaj štruc kruha. Fotografijo je na naslovnici objavila časopisna hiša Delo in naslednji dan je o njej in kritičnih razmerah v državi razpravljal tedanji zvezni izvršni svet. Fotografija je bila zla slutnja, ki je napovedovala grd razpad velike in pisane države, ki jo je imel Srdjan Živulović neskončno rad. »Tudi vznemirjenost ob prejemu nagrade je po malem pojenjala, takrat sem se odločil, da nikdar več ne pošljem nobene fotografije na kakršenkoli natečaj,« je bil jasen Pulitzerjev nagrajenec, ki pravi tudi, da se za vsako, ali skoraj vsako fotografijo, ki jo je posnel v svoji 40-letni karieri, spomni, kje in kako je nastala. Z agencijo Reuters sodeluje že od osamosvojitvene vojne, že pred tem pa je spremljal izgon Kurdov leta 1989 iz Iraka. Tista kalvarija beguncev je bila, se spominja Žiga, kakor ga kličejo kolegi, neprimerljivo bolj strašna od današnje, ki gotovo ni enostavna, a vendar s civilizirano angažiranostjo in zlasti s človekoljubno pomočjo, zadosti znosna.
Poklic fotoreporterja je tudi tvegan; sam je »varno mejo tveganja« prvič preizkušal decembra 1989 v Bukarešti med romunskim uporom proti Ceausescuju, ko se je skupaj z enim TV snemalcem, po nesrečnem naključju okoliščin, zatekel v 4. nadstropje stolpnice, v kateri so se dozdevno skrivali pripadniki osovražene tajne službe Securitate. Jezna množica bi ju linčala, po več kot uri in pol mukotrpnega prigovarjanja se jima je uspelo rešiti, tudi s posredovanjem nekega vojaka, a grenak priokus strahu je ostal. Podobno nelagodnost je vnovič izkusil leto pozneje med izgredi na Kosovu, ko je JLA hotela s tanki zatreti upor kosovskih Albancev, neki poveljnik pa je vanj uperil pištolo odločen, da bo streljal.
Po tistem, ko mu je oče pri 13 letih podaril prvi fotoaparat, ga nikoli več ni dal iz rok. V njegovem arhivu je več kot štiristo tisoč fotografij, veliko jih za njegovo agencijo Bobo, ki že od leta 1992 večinoma spremlja protokolarne dogodke, danes posnameta tudi njegova odrasla sinova, ki hodita po očetovih stopinjah. Zasluge za vse uspehe in vsa uresničena pričakovanja je Srdjan Živulović ta večer pripisal ženi Urški, ki mu je vsa ta leta stala ob strani, ga spodbujala in nikoli nikdar negodovala.
4 razstave in 19 prireditev so v mesecu in pol festivalskega dogajanja v Tednu vseživljenjskega učenja 2016 v Mestno knjižnico Izola pritegnile okrog sedemsto obiskovalcev, ki se zavedajo pomembnosti učenja v vseh življenjskih obdobjih in za vse vloge, ki jih posameznik v življenju prevzema. V knjižnici tako z zanosom ugotavljamo, da ima danes vse več ljudi naklonjen odnos do učenja in izobraževanja, da je vse več ljudi ozaveščenih o nujnosti neprestanega učenja, da je socialna vključenost odvisna tudi od tega, koliko se učiš. S projekti neformalnega učenja – s študijskimi krožki, borzo znanja, središčem za samostojno učenje, s steno in vitrino ustvarjalnosti, ki vse leto potekajo v knjižnici, ljudje pridobivajo ustrezne sposobnosti razsojanja, kritičnega mišljenja, znanje o tem, kako se učiti, pa tudi znanje o tem, kako poiskati informacijo, jo ovrednotiti, analizirati, organizirati in kar je najpomembneje – uporabiti v praksi.
Ksenija Orel
