V Kranju se meščani po letu 1848, ko je nastopila absolutistična vlada, niso več upali razpravljati o političnih vprašanjih. Tudi slovenskega jezika na javnih mestih niso smeli več uporabljati. Le redki izobraženci in duhovniki v okoliških vaseh niso prenehali spodbujati k učenju slovenščine.
V Kranju je sredini 19. stoletja odraščal nov, mladi rod meščanov, na čelu z Matejem Pircem. Dobro so se še spominjali dr. Franceta Prešerna, njegovega dela in idej. Na pobudo dr. Janeza Bleiweisa so mu leta 1852 postavili nagrobni spomenik.
Po letu 1861 je narodno in politično življenje med Slovenci ponovno oživelo. Takrat so Slovenci prvič po letu 1848 volili predstavnike v deželni in državni zbor, vendar so po večini zmagali nemški predstavniki. Pri drugih volitvah, leta 1867, so Slovenci v kranjskem deželnem zboru dobili večino. Po mestih in trgih so izobraženci začeli ustanavljali čitalnice, ki so bile kulturna središča. Z njimi se je krog slovensko usmerjenega meščanstva naglo širil. Ustanavljali so tudi druga društva, npr. telovadno društvo Južni Sokol. S taborskim gibanjem v letih 1868–1870 so Slovenci zopet izpostavili zahteve iz programa Zedinjena Slovenija.
Mag. Marjana Žibert: Al’ žlahtne kranjske tam cvetó besede (F. Prešeren): 150 let Narodne čitalnice v Kranju. Gorenjski muzej, Kranj 2013 (razstavni katalog).
