V času, ko je orkester vodil Alojz Kranjčan, ki je bil hkrati tudi ravnatelj glasbene šole, se je orkester vsako leto pomladil s petimi do osmimi člani. Ker pa jih je približno toliko vsako leto odšlo v srednjo oziroma visoko šolo in na služenje vojaškega roka, je število ostajalo približno enako, saj so le redki ostali v orkestru ali se vrnili.
Mladi, na novo vključeni godbeniki, so prihajali iz Mladinskega pihalnega orkestra, ki je bil ustanovljen v okviru glasbene šole po prihodu Alojza Kranjčana.
Materialno in finančno je bil pihalni orkester v tem času primerno oskrbljen. Podpirala ga je takratna zelo dobro stoječa delovna organizacija Konus iz Slovenskih Konjic, ki je bila tudi pokroviteljica, in Kulturna skupnost občine Slovenske Konjice.
Hkrati s šestdesetletnico orkestra, ki so jo slavnostno obeležili, se je zaključilo tudi plodno obdobje dirigenta Alojza Kranjčana, ki je zapuščal delovno mesto ravnatelja glasbene šole in dirigenta godbe.
Vodstvo orkestra je maja 1988 prevzel mlad glasbenik iz Maribora Ivo Kacbek. Kacbek si je prizadeval, da bi godba ponovno zaživela, saj je le-ta ob Kranjčanovem odhodu zašla v nekakšno krizo. Mnogo godbenikov je zapustilo orkester, mladih pa ni bilo dovolj. Približno eno leto je na vaje prihajalo le pet do šest članov. Tovarna Konus, ki je bila do takrat glavni pokrovitelj, je razpadla. Financiranje je v celoti prevzela Kulturna skupnost občine Slovenske Konjice. Po dvo do triletnem zatišju in po prelomnih dogodkih v državi je godba ponovno zaživela. Tekmovanj in gostovanj, kakršna so bila v bivši državi, sicer ni bilo več, zato pa so godbeniki že v letu 1991 pripravili novoletni koncert, ki je postal tradicija, saj ga od takrat dalje organizirajo vsako leto. Orkester je dobil nove, sodobnejše uniforme. Vsako leto za 1. maj ob 6. uri zjutraj odigrajo tradicionalno budnico. Zadnjih 5 – 6 let pa igrajo tudi velikonočnico. Sodelujejo tudi na pustni povorki in zabavajo pustne šeme.
