“Po vsej slovenski zemlji so posejana znamenja: ob cestah in križpotjih, sredi polj in gozdov, na robu vasi in na trgih, na planem in v bregu stoje. Tudi ona, morda najskromnejša med pomniki davnih dni, dokazujejo, da nismo šele od včeraj na tej zemlji.” (Marijan Zadnikar, Znamenja na Slovenskem, Ljubljana, 1964)
Beseda “znamenje” ima v slovenskem jeziku več pomenov. Z njo opredeljujemo nekaj, kar nas opominja, na nekaj opozarja ali ima za nas poseben pomen. Znamenja so lahko povezana s pomembnimi dogodki, prošnjami, žalostjo ali hvaležnostjo. Včasih označujejo tudi določene kraje, poti ali prehode ter opozarjajo na nekaj posebnega, kar se je tam zgodilo. Zlasti v povezavi z vero in duhovnostjo se kot znamenja pojavljajo različni predmeti in podobe, na primer kapelice, križi, sveti kipi, reliefi, zidne poslikave ter druga manjša verska obeležja.
Ljudje so znamenja postavljali iz različnih razlogov. Z njimi so se želeli zavarovati pred naravnimi nesrečami in drugimi tegobami. Verjeli so v Boga in upali, da jih bo globoka vera obvarovala. To je bilo značilno predvsem za 17. stoletje. Mnogo znamenj je bilo postavljenih v zahvalo za uslišane prošnje ob boleznih, vojnah in drugih nesrečah. Postavljali pa so jih tudi v spomin ali opomin na hude tragedije, epidemije, turške vpade, požare, potrese in poplave.
V naših krajih poznamo zidana, lesena ali na stene naslikana znamenja. Vidimo pa tudi taka, ki so vgrajena v zidove ali pritrjena na drevesa. Nekatera znamenja so družinska, poznamo pa tudi občinska in župnijska. V naši okolici se je ohranilo tudi nekaj kužnih znamenj.
Na fotografijah vidimo znamenje sv. Janeza Nepomuka na desni strani ceste med Trzinom in Dobravo, ki je bilo postavljeno že pred letom 1868. Danes stoji v industrijski coni blizu bencinskega servisa na Mlakah. Svetnika častimo kot zavetnika Češke, varuha dobrega imena in spovedne molčečnosti ter zaščitnika pred povodnimi, zato so njegova znamenja pogosta na močvirnih ali poplavnih območjih. Ob širjenju ceste po drugi svetovni vojni so kapelico leta 1947 podrli, kip pa prestavili v cerkev. Po poplavah leta 2023 se je župnija Trzin z Občino Trzin dogovorila, da kip vrnejo v »javno« uporabo in češčenje, čemur je bil prvotno namenjen. Izveden je bil projekt ponovne umestitve v prostor na Jemčevi cesti, pri Šuštarju. Novo kapelico je zasnoval arhitekt Rok Benda iz Mengša, izdelalo pa jo je podjetje Žurbi iz Kamnika. Kapelica je bila postavljena v soboto, 9. maja 2026.
Peter Naglič je v objektiv ujel tudi kapelico sv. Trije kralji. Leta 1900 so na državni cesti čez Pšato v Trzinu (pri Gregcu) zgradili nov most in izravnali ovinek. Pri tem so na majhnem griču podrli kapelico Matere božje. Marijin kip so shranili, občina pa je za kapelo dobila odškodnino, s katero je postavila novo. Leta 1907 so pozidali prostorno kapelico z nadstropjem, ki jo je poslikal Blaznik z Iga. Na zunanji strani zadnje stene je naslikal Križanje, na steni proti Domžalam sv. Florijana, na steni proti Črnučam pa Svete tri kralje. Vaščani so za kapelico kupili kip Roženvenske Marije. Leta 1947 so jo ob razširitvi ceste prav tako podrli.
Na fotografiji lahko vidimo tudi eno najstarejših znamenj v Trzinu. Mačkovo ali mrliško znamenje stoji ob glavni cesti, ki vodi skozi Trzin proti Mengšu. Ime Mačkovo znamenje nosi zato, ker stoji blizu Mačkove kmetije, mrliško pa zato, ker so ob njem včasih počivali s pokojniki na njihovi zadnji poti. Znamenje, izklesano iz pisane zgornjekredne apnenčaste breče, je leta 1878 izdelal Tomaž Sirolli, kamnoseški mojster iz Mengša. Štirioglato znamenje sestavljajo štirje deli: podstavek, steber ter kapelica s štirimi plitkimi nišami, piramido in križem na vrhu. Leta 2000 je bilo znamenje temeljito obnovljeno, potem ko se je vanj zaletelo vozilo.
