Turki Kozjan zaradi odročne lege in morda tudi zaradi Kozlovca niso nikoli obiskali. Zato pa se vasi ni godilo nič bolje kot drugim brkinskim krajem. Kozjanci so živeli le od kmetijstva, posestva povprečne velikosti 8 do 12 ha pa posebno blagostanje niso mogla zagotavljati. V hlevih so stali predvsem voli in krave. S konji so se postavljali samo pri eni hiši, namesto ovac pa so redili koze. Glavni prodajni proizvod so bile dolgo časa drva in suhe slive, šele kasneje tudi drugo sadje in žganje.
Veliko težavo je pomenila prometna izoliranost. Večina odjemalcev je bila v Trstu, tja pa je bilo treba potovati po velikem ovinku preko Tater, Mrš in Materije. Obisk Trsta je pomenil pustolovščino in praznik hkrati. Ker so z njimi pogosto silili tudi otroci, so si očetje izmislili zgodbo, da na Krvavem potoku živi baba z debelo zadnjico. Če ji ne piha v rit, nobenega ne pusti mimo. Otročad se je te zahteve bala in je raje ostajala doma. Verjetno tudi takrat, ko je bilo potrebno k maši. Kozjanska cerkev je bila samo podružnična, do fare v Brezovici pa je bilo treba hoditi poldrugo uro daleč. Odročna je bila tudi fara v Vremah. Cesto proti Vremski dolini so si vaščani naredili šele leta 1931. Nekaj let kasneje so na lokaciji »pri Elfanu« zgradili tudi sedanji rečni most. Ime je nastalo iz italijanskega »Alfonzo«. Tako se je imenoval gospodar tamkajšnje hiše, ki se je še v avstrijskih časih priselil iz Furlanije. Suhorci so gradnji poti zelo nasprotovali, saj je bila speljana preko njihovega polja.
Kljub vsemu pa so Kozjane napredovale. Na vaškem platoju so se razkošatile hiše s trimetrskimi kolonami in poldrug meter široki portali. Svojevrstno posebnost je predstavljal vaški »farau«, kamnita kapelica na stebru v obliki ulične svetilke, vendar so jim jo po drugi svetovni vojni speljali ljubitelji starin, tako da jo sedaj lahko vidimo v Knežaku. Iz štirih družin v letu 1403 jih je v času med obema vojnama nastalo 40. Po zgledu sosedov so v letu 1913 začeli tudi s šolskim poukom. Pobudnik je bil domači trgovec Ivan Kovačič. Bilo je prav škoda, da je dotedanjo avstrijsko oblast po letu 1918 zamenjala italijanska. Če so odrasli zaradi trgovanja že poznali nekaj italijanskih besed, se je v veliki zagati znašla mladina, ki je morala obiskovati italijanski pouk. Učiteljice so prišle s Sicilije. Otroci so morali pozdravljati s fašističnim pozdravom in moliti za »dučeja« Mussolinija. O njem so slišali toliko dobrega, da je ena od učenk doma starše zaskrbljeno vprašala, le kaj bo z nami, ko bo »duče« umrl. Odrasli so se seveda ob tem le nasmihali. Ko so oblasti med drugim prepovedale javno rabo slovenskega jezika, so leta 1927 vaški fantje zaprli fašistične policaje v gostilno in jim slovensko prepevali vse do jutra. Za državljansko nepokorščino so Kozjanci na koncu plačali visoko ceno. Vas je bila med 2. svetovno vojno kar trikrat požgana, prvič od Italijanov, dvakrat pa od Nemcev. Celih je ostalo le sedem hiš. Del vaščanov je bil odpeljan v taborišča, drugi pa so skušali skromno preživeti na pogoriščih. Kljub povojni obnovi in začetnemu optimizmu so 21. stoletje pričakali le redki. Vaške hiše so gorele tudi še po vojni. Starci so po pijači zadremali in ogenj jim je ušel izpod kontrole. Zopet druge domačije so propadle, ker jih lastniki kljub zanimanju niso hoteli prodati upajoč na večji iztržek. Nekaterih niso niti pošteno obnovili. V eni izmed njih je dolga leta živel zakonski par brez otrok. Bila je sicer pokrita, ni pa imela stropov in pozimi je bilo v njej peklensko mraz. Za popravilo sta stanovalca vse do smrti čakala na vojno odškodnino. Gospodar ni mogel mimo razgovora o njej, ob tem pa se je največkrat tudi razjokal. Kot drugi tudi on odškodnine ni dobil, pač pa so hišo začeli imenovati »Pri Jokavcu«. V nekoč gosto pozidanem naselju so nastale velike vrzeli, središče vasi pa se je spremenilo v velik prazen prostor, ob katerem stojita samo še dve stanovanjski zgradbi.
Asfaltni trak do Kozjan sega s Tater, vendar je veliko bolj praktična nekoč sporna, zato pa kratka makadamska pot v dolino reke Reke. Vendar se je vozniki malo bojijo. Pogosto je razorana zaradi nalivov, srečanja z drugimi vozili pa so težavna. V časih brez avtomobilov pa je za Kozjance pomenila pravo olajšanje. Zaradi novega mostu so se na koncu z njo sprijaznili tudi Suhorci. Prej so za prevoze v dolino uporabljali pozimi zelo težavno cesto, ki je vodila preko mosta pri Žagarju. Tako se imenuje velika kmetija ob reki Reki z mlinom in žago, ki je bila znana daleč naokoli. Prvo stanovanjsko poslopje je bilo postavljeno že davnega leta 1588, pa še vedno stoji.
Viri:
Koman Stane, ur.: Kozjane, partizanska vas v Brkinih, Sežana 1979
Status animarum občine Brezovica, Župnijski arhiv Slivje
Miha Kosi: Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek »dežele Kras«, Ljubljana 2018
Ustno posredovani spomini Albina Vatovca, Ivanke Spačal in Irene Požar iz Postojne
Z nasveti je pomagal tudi prof. Božo Premrl iz Ljubljane
