Svoboden način življenja in sočuten odnos do ljudi Marico Strnad Cizerlj umešča med prvo generacijo slovenskih žensk, ki so se s pridobljeno izobrazbo povzpele na družbeni lestvici in ob tem postajale samostojne. Skozi svoj poklic v vzgoji in izobraževanju je ob prehodu v 20. stoletje še z drugimi učiteljicami orala ledino uveljavljanja ženske tako v družbenem življenju kot v pedagoškem poklicu.
Pogum in trden značaj posameznika, kot si ga je želela sama zase in za vse Slovence, predvsem pa za slovenske ženske, opisuje v pesmi Jaz.
Skrb za uveljavljanje narodne zavesti in razgledanosti žensk je Marica izražala tudi v prvi slovenski ženski reviji Slovenka, ki je nastala v Trstu leta 1897 in kjer je bila desna roka urednice Marice Nadlišek Bartol.
Zaradi svojih svobodnih nazorov se je Marica morala večkrat zagovarjati pred šolskimi oblastmi. Razmere, v katerih je opravljala svoje delo, so bile težke. To je bil čas socialnega in narodnostnega zatiranja Slovencev, ko so se slovenski moški težko uveljavljali v politiki in kulturi, ženske pa so se borile za svoje najosnovnejše pravice.
V prispevkih, ki jih je objavljala v pedagoški reviji Popotnik, se je upirala nazorom tedanje konservativne družbe, pisala je o razmerah v šolstvu na podeželju in se zavzemala za pravice učiteljic. Polemizirala je o vzgoji in higieni otrok, saj je na svojem prvem delovnem mestu, v bogati štajerski fari, naletela na raztrgane in zanemarjene otroke.
Na podeželju je bil kljub kaznim šolski obisk zelo slab. Na številnih kmetijah so morali otroci, še preden so se odpravili na največkrat dolgo pot v šolo, pomagati materam pri raznih opravilih. Marica se je spraševala, kaj zavira razvoj ljudskega šolstva. Menila je, da je potrebno pouk narediti bolj zanimiv in živahen, da bo pritegnil tudi kmečkega človeka. Med drugim je na primer predlagala, da bi se učenke poleg ročnih del učile tudi obdelovanja zelenjavnega vrta.
