Marjan Markič iz Raven pri Tržiču je živi leksikon lokalne zgodovine. Pripovedoval je o svojem delu v tovarni BPT, pa tudi sicer o tržiških tovarnah in še čemu.
Tržič in tovarne, kot nam jih je opisal Marjan Markič:
BPT:
Po prvotnih načrtih naj bi tovarna stala v Podnartu. Nek veleposestnik iz Podbrezij pa se je bal, da bi njegovi hlapci in dekle odšli v tovarno, zato je odkupil ves svet pred Edmundom Glanzmannom, ki je zato svoje načrte preselil v Tržič. Na mestu tovarne je bil prvotno travnik. Osnovno električno energijo je dajalo veliko vodno kolo na transmisijo. Sledila je centrala v tovarni, nato na Čegeljšah, na Ravnah in še v Podljubelju. Več central je posledica premajhnega toka Mošenika, ki ni zadostoval za večji jez. Glanzmann se je zanimal za veliko zajetje v Dolini, pa se z baronom Bornom nista mogla dogovoriti. Glanzmannovi načrti so bili megalomanski. Ljudje so hodili delat od daleč naokoli. Bežali so s kmetov, tam so delali celo leto za kakšen »žakelj« krompirja. V BPT-ju so dobili plačo in to ne slabo.
Sam je z delom začel v BPT-jevi mizarski delavnici, nato je odšel v Jelovico v Škofjo Loko. Prišla je druga svetovna vojna, po njej pa so ljudje zelo pogosto začeli opravljati povsem druge poklice kot prej, zaposlovanje v tovarnah se je namreč še povečalo. Leta 1953 je bil kot artilerist za časa tržaške krize mobiliziran, po vrnitvi je tudi sam odšel v tovarno BPT, vendar se mu v mizarski oddelek ni uspelo vrniti. Ker pa je bila plača dobra in je bil na toplem, je kljub triizmenskemu delu začasno ostal. Je bilo pa delo v čistilnici težko in odgovorno. Bale bombaža so tehtale po 250 kg. Večkrat je tudi zagorelo.
Bombaž se je čistilo v strojih. V njih je tekla »rahljalna rjuha«, veliki zobje pa so trgali bombaž. V nadaljnjem postopku se je mešalo različne vrste bombaža (ameriški, sudanski, grški, egiptovski). Med njimi se je morala ujemati tudi barva. Izredno zahtevno in odgovorno delo je imel nadzornik tega oddelka, g. Stransky, ki je odrejal kombinacijo bombažnih vrst za posamezne konfekcije. Bombaž je sicer moral biti povsem bel, za kar so poskrbeli v belilnici, drugače ni šel v promet. Za prah, ki je nastal ob obdelavi bombaža, pa so povpraševali kmetje. Boljše gnojilo namreč težko najdeš.
Po čistilnici je šel na prstančne stroje, ki so raztezali stenj in vili v prejo, »špulo«. Eden od delavcev je opravljal »probo«, preizkus. Posamezno prejo je odvil in stehtal. Če se kaj ni ujemalo, je bila potrebna menjava koles – zobčenikov. Na tem oddelku je tudi dočakal odhod v pokoj. Na koncu je imel že veliko zdravstvenih težav, v glavnem s kolki.
ZDRAVSTVENA OSKRBA
Dr. Robič, tovarniški zdravnik, je dolgo mislil, da simulira, vse do strokovnega pregleda. Težko je dvigoval bremena, zdravnik mu je odmerjal po 10 injekcij in nazaj na delo. Lepega dne mu reče: »Kolikor ste vi že dobili injekcij, bi pa že morali biti zdravi. Ali še niste bili na nobenemu pregledu? No, boste šli pa zdaj.« Sledil je rentgen in hitro se je izkazalo, kako je s kolki. Marjan je bil eden prvih pri nas, ki so mu vstavili umetne kolke. Sicer je bil dr. Robič dober zdravnik, le strog do zaposlenih v BPT.
DELAVSKI DOMOVI:
V BPT so bili zaposleni delavci številnih profilov: mizarji, tesarji, zidarji … Če štejemo vso infrastrukturo, vključno z delavskimi domovi, je bilo treba veliko oskrbovati. Ti delavci, ki so bili pred vojno v velikem številu samostojni, so šli po vojni večinoma v tovarne.
Delavska naselja, ki so bila v lastništvu tovarne BPT, so bila v Preski, na Trajbahu, v delu Bistrice pri Tržiču, velikemu delu Raven pri Tržiču, Pristavi … Stanovanja v Preski so bila za tiste čase odlična. Vsako je imelo svoj vhod, v stanovanju so imeli vodo, v spodnjem prostoru je bila skupna pralnica in pekarija (peč, pekovski loparji). Drva si si lahko priskrbel sam ali pa jih naročil, vendar je bila v slednjem primeru mera milo rečeno čudna. V vsaki stavbi so bila štiri stanovanja po cca. 40 m?. Marjan se še danes čudi, zakaj so ljudje kljub temu še vedno hodili po vodo v korita, zakaj so še vedno otroke umivali zunaj, zakaj so v potoku prali perilo. Zgodilo se je, da so kakšni ženski obleke ušle po vodi. Po drugi strani so bile v hišah kurilnice, tudi za perilo »skuhat«. Ugotavlja, da so (bili) Tržičani za spremembe »precej trdi«.
Hiše v Preski so bile zgrajene leta 1924, kot velja tudi za nekdanjo tovarniško večstanovanjsko hišo na Ravnah, danes Ravne 1, kjer Marjan živi sedaj. Arhitekt teh stavb je bil iz Švice, gre za takrat povsem nov, švicarski sistem pri nas. Gradnja je kvalitetna. Infrastruktura je bila dobro vzdrževana in čista.
Za konec še nekaj Marjanovih “cvetk”:
-Tovarna finega pohištva v Tržiču je bila v lasti nemške družine Aman. Ustanovil jo je Alfred Aman, njegov oče Gebhard Aman je bil predilniški mojster in med višjimi zaposlenimi v BPT. Pravili so mu tudi »ameriški priseljenec«. Po drugi svetovni vojni je družina emigrirala v Avstrijo. Eden od sinov se je začel ukvarjati z izdelavo smuči. Ko so se politične strasti nekoliko umirile se je nekoč udeležil državnega smučarskega prvenstva na Zelenici na Ljubelju in s svojo moderno opremo gladko premagal vso konkurenco. Na ta račun je kasneje v Tržič prodal precej parov smuči.
-Za boljšo predstavo glede obsega lesne industrije v Tržiču: »Kakšen promet je bil to! Od žage do nekdanjega kina se je vlekla procesija s hlodi vpreženih konj iz gozdov barona Borna v Jelendolu in Lomu. Med vozovi je bilo le kakih 10 metrov prostora. Delno so bili konji last barona, delno zasebni. Edino zadnje mesece pred koncem vojne je bilo malo prometa. Če so bili hlodi večji, so naložili po tri. Hlode so potem zložili, tisti, ki so pripeljali med prvimi, so potem opravili še eno »furo««. Izjava enega od furmanov (Dolžan iz Doline): »Če si peljal dvakrat, si še kaj imel od tega, če si peljal enkrat je bilo pa za konja »nafutrat«, pa da sem se sam najedel, kaj več pa že ne.«
-Tovarna Runo je med ljudstvom imela naziv »cerkvena fabr’ka«. V neke finančne mahinacije v zvezi s to tovarno je bil med drugimi vpleten tudi neimenovan tržiški župnik. Njegov naslednik je imel ob pomoči tržiških industrialcev obilo težav, da je kolikor toliko uspešno rešil nastalo situacijo.
-Tovarni TRIO so rekli tudi »dinar fabr’ka«. Za uro dela si dobil en dinar.
-Na mestu današnjega Zdravstvenega doma je imel svojo delavnico Rudolf Starič, imenovan tudi »leteči Kranjec«. Bil je zaljubljenec v speedway in je v tem športu osvojil naslov svetovnega prvaka.
-Stare, obrabljene pile so ljudje nosili na popravilo »h Boskoviču«, tovarno pil nasproti nekdanje železniške postaje. To je bilo veliko ceneje kot bi kupili nove.
BPT:
Po prvotnih načrtih naj bi tovarna stala v Podnartu. Nek veleposestnik iz Podbrezij pa se je bal, da bi njegovi hlapci in dekle odšli v tovarno, zato je odkupil ves svet pred Edmundom Glanzmannom, ki je zato svoje načrte preselil v Tržič. Na mestu tovarne je bil prvotno travnik. Osnovno električno energijo je dajalo veliko vodno kolo na transmisijo. Sledila je centrala v tovarni, nato na Čegeljšah, na Ravnah in še v Podljubelju. Več central je posledica premajhnega toka Mošenika, ki ni zadostoval za večji jez. Glanzmann se je zanimal za veliko zajetje v Dolini, pa se z baronom Bornom nista mogla dogovoriti. Glanzmannovi načrti so bili megalomanski. Ljudje so hodili delat od daleč naokoli. Bežali so s kmetov, tam so delali celo leto za kakšen »žakelj« krompirja. V BPT-ju so dobili plačo in to ne slabo.
Sam je z delom začel v BPT-jevi mizarski delavnici, nato je odšel v Jelovico v Škofjo Loko. Prišla je druga svetovna vojna, po njej pa so ljudje zelo pogosto začeli opravljati povsem druge poklice kot prej, zaposlovanje v tovarnah se je namreč še povečalo. Leta 1953 je bil kot artilerist za časa tržaške krize mobiliziran, po vrnitvi je tudi sam odšel v tovarno BPT, vendar se mu v mizarski oddelek ni uspelo vrniti. Ker pa je bila plača dobra in je bil na toplem, je kljub triizmenskemu delu začasno ostal. Je bilo pa delo v čistilnici težko in odgovorno. Bale bombaža so tehtale po 250 kg. Večkrat je tudi zagorelo.
Bombaž se je čistilo v strojih. V njih je tekla »rahljalna rjuha«, veliki zobje pa so trgali bombaž. V nadaljnjem postopku se je mešalo različne vrste bombaža (ameriški, sudanski, grški, egiptovski). Med njimi se je morala ujemati tudi barva. Izredno zahtevno in odgovorno delo je imel nadzornik tega oddelka, g. Stransky, ki je odrejal kombinacijo bombažnih vrst za posamezne konfekcije. Bombaž je sicer moral biti povsem bel, za kar so poskrbeli v belilnici, drugače ni šel v promet. Za prah, ki je nastal ob obdelavi bombaža, pa so povpraševali kmetje. Boljše gnojilo namreč težko najdeš.
Po čistilnici je šel na prstančne stroje, ki so raztezali stenj in vili v prejo, »špulo«. Eden od delavcev je opravljal »probo«, preizkus. Posamezno prejo je odvil in stehtal. Če se kaj ni ujemalo, je bila potrebna menjava koles – zobčenikov. Na tem oddelku je tudi dočakal odhod v pokoj. Na koncu je imel že veliko zdravstvenih težav, v glavnem s kolki.
ZDRAVSTVENA OSKRBA
Dr. Robič, tovarniški zdravnik, je dolgo mislil, da simulira, vse do strokovnega pregleda. Težko je dvigoval bremena, zdravnik mu je odmerjal po 10 injekcij in nazaj na delo. Lepega dne mu reče: »Kolikor ste vi že dobili injekcij, bi pa že morali biti zdravi. Ali še niste bili na nobenemu pregledu? No, boste šli pa zdaj.« Sledil je rentgen in hitro se je izkazalo, kako je s kolki. Marjan je bil eden prvih pri nas, ki so mu vstavili umetne kolke. Sicer je bil dr. Robič dober zdravnik, le strog do zaposlenih v BPT.
DELAVSKI DOMOVI:
V BPT so bili zaposleni delavci številnih profilov: mizarji, tesarji, zidarji … Če štejemo vso infrastrukturo, vključno z delavskimi domovi, je bilo treba veliko oskrbovati. Ti delavci, ki so bili pred vojno v velikem številu samostojni, so šli po vojni večinoma v tovarne.
Delavska naselja, ki so bila v lastništvu tovarne BPT, so bila v Preski, na Trajbahu, v delu Bistrice pri Tržiču, velikemu delu Raven pri Tržiču, Pristavi … Stanovanja v Preski so bila za tiste čase odlična. Vsako je imelo svoj vhod, v stanovanju so imeli vodo, v spodnjem prostoru je bila skupna pralnica in pekarija (peč, pekovski loparji). Drva si si lahko priskrbel sam ali pa jih naročil, vendar je bila v slednjem primeru mera milo rečeno čudna. V vsaki stavbi so bila štiri stanovanja po cca. 40 m?. Marjan se še danes čudi, zakaj so ljudje kljub temu še vedno hodili po vodo v korita, zakaj so še vedno otroke umivali zunaj, zakaj so v potoku prali perilo. Zgodilo se je, da so kakšni ženski obleke ušle po vodi. Po drugi strani so bile v hišah kurilnice, tudi za perilo »skuhat«. Ugotavlja, da so (bili) Tržičani za spremembe »precej trdi«.
Hiše v Preski so bile zgrajene leta 1924, kot velja tudi za nekdanjo tovarniško večstanovanjsko hišo na Ravnah, danes Ravne 1, kjer Marjan živi sedaj. Arhitekt teh stavb je bil iz Švice, gre za takrat povsem nov, švicarski sistem pri nas. Gradnja je kvalitetna. Infrastruktura je bila dobro vzdrževana in čista.
Za konec še nekaj Marjanovih “cvetk”:
-Tovarna finega pohištva v Tržiču je bila v lasti nemške družine Aman. Ustanovil jo je Alfred Aman, njegov oče Gebhard Aman je bil predilniški mojster in med višjimi zaposlenimi v BPT. Pravili so mu tudi »ameriški priseljenec«. Po drugi svetovni vojni je družina emigrirala v Avstrijo. Eden od sinov se je začel ukvarjati z izdelavo smuči. Ko so se politične strasti nekoliko umirile se je nekoč udeležil državnega smučarskega prvenstva na Zelenici na Ljubelju in s svojo moderno opremo gladko premagal vso konkurenco. Na ta račun je kasneje v Tržič prodal precej parov smuči.
-Za boljšo predstavo glede obsega lesne industrije v Tržiču: »Kakšen promet je bil to! Od žage do nekdanjega kina se je vlekla procesija s hlodi vpreženih konj iz gozdov barona Borna v Jelendolu in Lomu. Med vozovi je bilo le kakih 10 metrov prostora. Delno so bili konji last barona, delno zasebni. Edino zadnje mesece pred koncem vojne je bilo malo prometa. Če so bili hlodi večji, so naložili po tri. Hlode so potem zložili, tisti, ki so pripeljali med prvimi, so potem opravili še eno »furo««. Izjava enega od furmanov (Dolžan iz Doline): »Če si peljal dvakrat, si še kaj imel od tega, če si peljal enkrat je bilo pa za konja »nafutrat«, pa da sem se sam najedel, kaj več pa že ne.«
-Tovarna Runo je med ljudstvom imela naziv »cerkvena fabr’ka«. V neke finančne mahinacije v zvezi s to tovarno je bil med drugimi vpleten tudi neimenovan tržiški župnik. Njegov naslednik je imel ob pomoči tržiških industrialcev obilo težav, da je kolikor toliko uspešno rešil nastalo situacijo.
-Tovarni TRIO so rekli tudi »dinar fabr’ka«. Za uro dela si dobil en dinar.
-Na mestu današnjega Zdravstvenega doma je imel svojo delavnico Rudolf Starič, imenovan tudi »leteči Kranjec«. Bil je zaljubljenec v speedway in je v tem športu osvojil naslov svetovnega prvaka.
-Stare, obrabljene pile so ljudje nosili na popravilo »h Boskoviču«, tovarno pil nasproti nekdanje železniške postaje. To je bilo veliko ceneje kot bi kupili nove.
