Mayr je bila tiskarska in knjigarska rodbina, ki je delovala najprej v avstrijskem Salzburgu, nato pa v Ljubljani, središču dežele Kranjske.
Knjigarno in tiskarno v Salzburgu je ustanovil okoli leta 1660 Janez Krstnik Mayr. Nadškof Maks Gandolph pl. Kuenburg je novembra 1668 podelil Mayr-ju naslov dvornega in akademskega tiskarja, cesar Leopold I. pa ga je leta 1696 odlikoval s plemstvom s predikatom »von Mayregg«.
Kranjski deželni stanovi so na seji 18. 7. 1678 na Schönlebnovo priporočilo poklicali Mayrja v Ljubljano, saj je obljubil, da jim bo do konca leta uredil tiskarno in knjigarno za vsakoletno nagrado 200 goldinarjev. Mayr je s seboj vzel stavce in drugo potrebno osebje, ki je v njegovi odsotnosti vodilo podjetji, in že 25. novembra 1678 je izšlo v novi tiskarni prvo delo: »Mariae absque naevo labis originalis conceptae … elogium«, na katerem se je označil kot »typographus Deiparae Virginis cliens voti reus« (ponat. Valvasor XI, 726–7).
Istega leta je Mayr izdal v svoji knjigarni lastni knjižni katalog z latinskim naslovom »Catalogus librorum, qui nundinis Labacensibus autumnalibus in officina libraria Joh. Bapt. Mayr venales prostant«, ki na 128 straneh našteva čez dva tisoč petsto po vsebinskih skupinah razvrščenih, večinama latinskih knjig. Edini znani izvod kataloga, nekoč v Erbergovi posesti, je bil 1881 na dražbi neznano kam prodan.
Od 1680 je Mayr izdajal »Schreibkalender«, za katerega so mu deželni stanovi do leta 1697 nakazovali finančno podporo. Prva tri leta je Janez Krstnik Mayr tiskal v Ljubljani in Salzburgu, nato pa le v svojem rojstnem mestu. Po njegovi smrti 1708 je vodil salzburški podjetji sin Janez Jožef, za njim njegova vdova Marija Barbara in nato njena hči Ana Viktorija. Tiskarno in knjigarno v Ljubljani je po ustanovitelju prevzel sin Jožef Tadej, po njegovi smrti leta 1695 pa jo je nato pod moževim imenom vodila do leta 1705 njegova vdova Ana Barbara (u. 1718), od tedaj pa je deloval Janez Jurij (u. 1733).
Po stoletnem presledku, odkar je moral Kranjsko zapustiti njen prvi tiskar, je postala Ljubljana z ustanovitvijo Mayrjeve tiskarne zopet središče literarnega delovanja. V 50-letni dobi svojega obstoja je tiskarna izdala razna latinska in nemška znanstvena dela, med njimi publikacije članov akademije operozov: n. pr. zgodovinska (Schönlebnova in Valvasorjeva le deloma, Thalnitscherjev Epitome 1713), pravna (Landgerichtsordnung 1685, 1707, deželni ročin za Kranjsko 1687, Landschrannenordnung 1688, 1707, Pelzhoffer: Arcanorum status libri decem 1709), medicinska (M. Gerbec, Bolf. Widmayer), v veliki meri je zadostila teološkim in nabožnim potrebam svojega časa.
Iz leta 1708 so se ohranili skromni odlomki Mayrjevega poskusa nemškega časnika: »Wochentliche Ordinariund Extraordinari-Zeitungen«. V novi tiskarni je našla oporo tudi slovenska knjiga: prvi je dal v njej natisniti novomeški kanonik Matija Kastelec drugo izdajo Bratovskih bukvic sv. roženkranca (1682), druge knjige so bile še: Nebeški cil (1684), Kratki zapopadik potrebnih katol. naukov (1685) in Navuk christianski (1688), nato je v letih 1698, 100 in 1707 Janez Svetokriški dal natisniti tretjo, četrto in peto knjigo svojih pridig. Pri Mayru so bile natisnjene še Bohoričeve slovnice (1715) in prevod Tomaža Kempčana (1719), če omenimo le nekatere.
Vir:
Slovenska biografija: https://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi354702/
