Za naše kraje je bilo značilno, da so v gozdnih glažutah marsikje uporabljali le najosnovnejše naravne surovine, kot so zdrobljen kremen ali kremenčev pesek, rastlinski pepel, apno in morda še katero od kemikalij za izboljšanje kakovosti stekla. Včasih so posegli tudi po rožencu in silikatnih magmatskih kamninah, ki sicer vsebujejo kremen, vendar je bila ta surovina uporabna le za proizvodnjo manj kakovostnega, v glavnem embalažnega stekla. Za obarvanje stekla so po potrebi dodajali različne kovinske okside in minerale.
Glažute, ki so jih vodili izkušeni steklarski mojstri, so bile nekakšna vmesna oblika med obrtjo in tovarno. Nastajale so na odročnih gozdnih območjih, kjer je bila cena lesa zanemarljiva, kremenčeva surovina pa na dosegu roke. Pomembna je bila tudi tekoča voda za izpiranje kremena in pepelike, pa za poganjanje stop s katerimi so drobili kremen v čim drobnejši pesek ter za pogon rezalnih in brusilnih strojev. Ko so iz lesnega pepela pridobili pepeliko, s katero so kremenčevemu pesku znižali tališče, so lahko brez večjih investicij pričeli z delom. Kadar so v okolici glažut nastale prevelike goličave so se steklarji zaradi pomanjkanja lesa preselili na nova, včasih tudi bolj odročna gozdna območja. Zato je razumljivo, da so bile glažute še v prvi polovici 19. stoletja posejane skoraj povsod po gozdnatih območjih Slovenije. Seveda je bilo izkoriščanje lesa za kurivo steklarskih peči in pridobivanje pepelike skrajno negospodarno. Cimperšek (2016) navaja, da je za 1kg steklenine moralo zgoreti 2.400 kg lesa. Od tega so ga za taljenje porabili le 3% ali 72 kg, vsa ostala količina lesa pa je bila potrebna za pridobivanje pepelike.
Do ključnih sprememb v proizvodnji stekla je prišlo šele z uveljavljanjem premoga kot novega kurilnega sredstva. Gozdne glažute so se postopoma preselile v bližino premogovnikov, opustošeni gozdovi okoli njih pa so si počasi opomogli. Z dokončanjem južne železnice Dunaj – Trst leta 1857 so se na široko odprla vrata tujemu, zlasti nemškemu kapitalu, omogočen je bil lažji dostop do kvalitetnejših surovin in odprle so se številne nove možnosti za trgovanje s steklom. Z železnico pa je prišlo v naše kraje tudi konkurenčno avstrijsko in češko steklo.
Z odkrivanjem vedno novih ležišč premoga, ne le v Zasavju, temveč tudi drugod na Slovenskem, so marsikje v njihovi bližini nastali steklarski obrati. Vodenje steklarn so prevzeli podjetniki, steklarji pa so se pridružili revnemu industrijskemu proletariatu. Proizvodnja stekla se je nato z novimi tehnologijami in uporabo novih energentov nenavadno hitro prilagajala razmeram na tržišču. V današnji slovenski industriji stekla so v uporabi prečiščene uvožene surovine in do sto različnih kemikalij, med energenti pa prevladujeta zemeljski plin in elektrika.
Če se povrnemo k zgodnjim obtežilnikom za papir, lahko ugotovimo, da iz današnjega slovenskega prostora ni znanih primerkov, ki bi jih slogovno in tehnično lahko uvrstili v njihovo klasično obdobje. Tudi zgodnji obtežilniki post-klasičnega obdobja, so marsikdaj enostavni in po načinu izdelave in notranji dekoraciji bolj primerljivi s tedanjo ljudsko umetnostjo. V nekaterih vodilnih evropskih steklarnah so bili tedaj obtežilniki klasičnega obdobja v domeni umetnikov in oblikovalcev stekla. Mnogo pri nas izdelanih obtežilnikov, zlasti tistih iz kozjanskih glažut je imelo v tem času še vedno videz zelenkastega gozdnega stekla za steklenice. Njihova izdelava je bila nevešča in površna, z enostavnimi deformiranimi cvetovi (tab.1). Seveda so bile med njimi tudi izjeme tako med kozjanskimi kot pohorskimi glažutami (Varl, 2006). Po kakovosti izdelkov je prednjačila steklarna v Loki pri Žusmu, ki je obratovala do leta 1886 in je imela tedaj največjo brusilnico stekla na Kozjanskem (Zidar & Rataj, 1994, Cimperšek, 2016).
Zanimivo je, da se je marsikje, zlasti na podeželju, ohranilo precej ponesrečenih ali nedokončanih primerkov obtežilnikov, še več pa takšnih z vidnimi razpokami, ki so nastale zaradi prehitrega ohlajanja (tab. 14). Nekoliko večje neuspele obtežilnike so uporabljali kot zadrževalnike vrat, zato so le-ti v glavnem obtolčeni ali opraskani.
Ob koncu 19. in na prehodu v 20. stoletje se je zaradi uporabe novih energentov močno okrepila industrijska proizvodnja stekla, vendar se tudi v tem obdobju skoraj nobena od tedanjih steklarn pri nas ni posebej posvetila izdelavi obtežilnikov.
Večina steklenih obtežilnikov post-klasičnega obdobja iz območja današnje Slovenije, bi bila v tuji strokovni literaturi, razen redkih izjem, uvrščena med »bohemijske« (češke), čeprav so podobne izdelovali tudi v drugih okoliških deželah z bogato steklarsko tradicijo. Na nek način je to razumljivo, saj so prav češki steklarji zaradi krize in pomanjkanja lesa prišli v te kraje že v prvi polovici 18. stoletja in pomagali pri ustanavljanju glažut. Prišli so tudi iz Bavarske, Sudetov in območja Šlezije, ki je v drugi polovici 19. stoletja izstopala po vrhunskih steklenih izdelkih in umetnosti izdelovanja obtežilnikov za papir (Kordasiewicz, 2002). Prihajali so še kasneje, zato nekateri post-klasični primerki iz slovenskih glažut in steklarn po lepoti in izvirnosti marsikdaj ne zaostajajo za tujimi.
Stari steklarski mojstri, ki so še pred drugo svetovno vojno izdeloval steklene obtežilnike v steklarni Hrastnik so povedali, da je včasih ob koncu delavnika v steklarski peči ostalo nekaj taline. Upravnik tovarne jim je občasno dovolil, da so jo izven delovnega časa porabili za izdelavo obtežilnikov in drugih drobnih steklenih predmetov za lastno uporabo. Zato so te izdelke poimenovali tudi popoldansko ali nedeljsko steklo (tab. 8 – 9). Še večkrat pa so jih izdelovali na skrivaj, pred pričetkom dela in jih nato več dni ohlajali v mešanici pepela in žagovine v kovinskih škatlah ob steklarskih pečeh. Zaradi nepravilnega ohlajanja je v obtežilnikih pogosto prišlo do notranjih napetosti in posledično do razpok. Seveda pa so si že prej doma na plamenu sveče ali kakšnega drugega improviziranega gorilnika in puhalke pripravili iz raznobarvnega stekla cvetne lističe in druge sestavne dele ter jih ob primerni priliki uporabili za notranjo dekoracijo obtežilnikov.
Borno plačani mezdni delavci so steklene obtežilnike za papir, ki so jih kratko imenovali »prifšvere«, na kmetijah v okolici Hrastnika pogosto menjali za hrano in poljske pridelke in menjave se je prijelo ime »čečkanje«. Obtežilniki so še danes marsikje okras v kredencah, na nočnih omaricah ali pa v »bohkovih kotih«, zlasti v Zasavju, na Kozjanskem in na Pohorju. Nekateri so jih izdelovali za svoje izvoljenke ali drago osebo, ki so jo želeli obdarovati, zato se jih je prijelo tudi ime darilno steklo.
Izdelava enostavnih obtežilnikov se je v Zasavju obdržala še po drugi svetovni vojni, vendar po pričevanju steklarjev nikoli ni bila uvrščena v redni proizvodni program steklarne Hrastnik. Ostala je bolj ali manj v domeni redkih mojstrov, ki so še obvladali ta del steklarske obrti. Na splošno med obtežilniki Zasavja prevladujejo kroglaste oblike, z razmeroma preprosto podlago, narejeno iz raznobarvnih steklenih drobcev in z enostavnimi barvnimi cvetovi, pogosto pa so tudi različno oblikovani primerki iz prozornega stekla brez notranje dekoracije (Ivančič Lebar, 2014). Izjema je bila steklarna v Zagorju ob Savi, kjer so imeli zelo dobro opremljeno brusilnico in so menda tudi uradno izdelovali obtežilnike za papir (Cimperšek, 2016).
Bolj izpopolnjene obtežilnike so poleg steklarne v Zagorju ob Savi izdelovali še v nekaterih steklarnah na Pohorju, Loki pri Žusmu in nekoliko kasneje še v Rogaški Slatini. Pri vseh je čutiti močan vpliv steklarjev iz Češke, Šlezije in Bavarske. Domače steklarje so že zgodaj naučili izdelovati cvetove iz drobnih steklenih pletenic, izdelati girlande in mnoge druge veščine, ki so spadale že med zahtevnejša steklarska opravila (tab. 3). V Rogaški Slatini so bili pred Drugo svetovno vojno, verjetno pa že kmalu po letu 1927, zaposleni mojstri, ki so znali izdelati prvovrstne steklene obtežilnike brez nehotenih zračnih mehurčkov in z dovršeno, na fasete brušeno površino (tab. 3, sl. 7) Tem mojstrom bi lahko pripisali tudi obtežilnik s keramično ploščico, na kateri je fotografija zakonskega para, z vsemi značilnostmi »bohemijskega« tipa obtežilnikov.
Med odlične izdelke post-klasičnega obdobja spada tudi velik obtežilnik z Lovrenca na Pohorju, v treh etažah s petimi premišljeno postavljenimi zračnimi mehurčki in prelep stebelni obtežilnik iz steklarne Novi Benediktov dol pri Rušah.
Nekateri obtežilniki imajo v notranjosti s steklenimi trakovi izdelano preprosto risbo ali pa zapisane inicialke lastnika.
Več je tistih, ki imajo inicialke ali monograme vgravirane na njegovo površino. Ponekod so dodane tudi letnice, ki kažejo na približni čas izdelave vseh drugih obtežilnikov s podobnimi notranjimi motivi. Zanimivo je, da je povsod v Zasavju in na Kozjanskem prisoten podoben tip gravure.
V vojnih časih so se posamezni stekleni obtežilniki znašli tudi globoko na vojnih območjih. Mednje spada primerek obtežilnika z Železnim križem (»Esernes Kreuz«) in pomenljivim okornim napisom »Gott mit uns« ter letnico 1914. Tanke črne in bele steklene niti, iz katerih sta izdelana križ in napis, so bile značilne za steklarsko delavnico v saškem mestu Weisswasser, na vzhodu današnje Nemčije. Po pripovedovanju prejšnjega lastnika obtežilnika, ga je na Soško fronto v Posočje prinesel en od vojaških starešin, okroglo poškodbo na obtežilniku pa naj bi povzročil izstrelek iz puške, ki je skozi okno priletel v štabno pisarno na fronti.
Starejši spominski obtežilniki v slovenskem prostoru, podobno kot drugod v svetu, prikazujejo predvsem mestne vedute, spomenike in turistične kraje, največkrat z napisi v nemškem jeziku. Med turističnimi kraji prednjači motiv Blejskega jezera z otokom. Mnogo je tudi različno oblikovanih obtežilnikov z motivi slovenskih romarskih središč. Najpogosteje je upodobljena bazilika Marije pomočnice na Brezjah, z znamenito Layerjevo sliko Marije z Jezusom. Za razliko od večine drugih spominskih obtežilnikov iz druge polovice 19. in zgodnjega 20. stoletja imajo brezjanski obtežilniki vselej samo slovenske napise, kar kaže, da so bili v prvi vrsti namenjeni slovenskim romarjem.
Moderno obdobje steklenih obtežilnikov, ki naj bi se začelo po letu 1945 v Sloveniji ni mogoče natančno opredeliti. Steklarne, ki so jih izdelovale še nekaj časa po II. svetovni vojni, so ostale na nivoju preprostih obtežilnikov z enostavnimi cvetličnimi motivi. Pri nas niso bili nikoli sprejeti kot ponekod v Evropi in Severni Ameriki. Zdi se, da so obtežilniki iz post-klasičnega obdobja med meščani veljali celo za cenen »secesijski kič«. Morda se jih je zato mnogo več ohranilo na podeželju, zlasti v okolici nekdanjih glažut in steklarn.
V sodobnem slovenskem prostoru so tako kot drugod vse bolj prisotni oglaševalski in promocijski obtežilniki vseh vrst. Poleg lesenih, kamnitih, izdelanih iz umetnih smol in drugih materialov, prevladujejo stekleni. Z njimi velika podjetja oglašujejo svoje izdelke in pomembnejše obletnice. Med novejšimi je tudi vse več spominskih, ki obeležujejo razne športne, kulturne in celo politične dogodke. Poleg klasično graviranih in izjedkanih steklenih izdelkov, se v zadnjih desetletjih, vse bolj uveljavljajo obtežilniki iz kristalnega stekla z notranjimi lasersko »graviranimi« podobami in sporočili.
