Ščetarstvo je dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem raznovrstnih ščetk, krtač, omel, čopičev in drugih izdelkov, narejenih iz naravnih in umetnih materialov za potrebe človekove osebne in splošne uporabe ter uporabe v različnih gospodarskih dejavnostih in panogah. Z ozirom na način proizvodnje je ščetarstvo znano kot domača dejavnost, obrt in industrija. Ščetarska proizvodnja se deli na dve vzporedni, med seboj tesno povezani dejavnosti – na izdelavo lesnih osnov za ščetke in čopiče in na ščetarstvo v ožjem pomenu, ki vključuje pripravo ščetarskih materialov in postopke izdelave končnih izdelkov.
Med večjimi ščetarskimi obrtnimi delavnicami na Slovenskem, ki je v času svojega največjega razvoja pred drugo svetovno vojno zaposlovala tudi več deset delavcev in presegala običajno obrtno proizvodnjo, je bila Tovarna ščetk in čopičev bratov Naglič v Šmarci pri Kamniku. Po doslej znanih podatkih lahko sledimo zgodovini Nagličevega ščetarstva od 2. polovice 19. stoletja dalje. Leta 1874 je bil Egidij Naglič (r. 1810 + 1894) iz Šmarce pri Kamniku, prvorojeni sin Janeza Nagliča in Katarine Žuman (poročene Naglič), vpisan v register mojstrov kamniške zadruge raznih obrti kot ščetkarski mojster (Bürstenbinder). Egidijev najmlajši sin Jožef (r. 1859 + 1922), ki je ostal na domačiji v Šmarci in se je pri očetu izučil ščetarstva, je leta 1881 prevzel domače gospodarstvo. Naziv tovarna si je nadela šele potem, ko sta brata Peter in Karol Naglič po Jožefovi smrti leta 1922 skupaj prevzela vodenje proizvodnje in hkrati združila svoje ščetarsko in tehnično znanje. Brata Naglič sta nadaljevala očetovo poslovno usmeritev in uresničila sodoben poslovno tehnični koncept poslovanja ter s tem pripeljala svoje podjetje v sam vrh slovenskega ščetarstva med obema svetovnima vojnama. Vplivala sta na razvoj ščetarstva v kamniški regiji, saj so mnogi ščetarji pri njiju iskali strokovno in drugo pomoč, na primer kupovali so lesne polizdelke in na Nagličevih strojih za svoje izdelke opravljali določene tehnološke postopke. V Nagličevem podjetju so se izučili ščetarskega poklica tudi nekateri ščetarji, ki so kasneje odprli lastne ščetarske delavnice.
Po zaslugi Petra Nagliča in njegovega veselja do fotografskega dokumentiranja za zgodovino pomembnega in zanimivega dogajanja, je ohranjeno precej fotografij, ki prikazujejo razvoj in detajle Nagličeve ščetarske obrti v Šmarci. Fotografski posnetki delavk in delavcev pri delu, delovnih prostorov in dejavnosti povezanih z nabavo surovin ter prodajo proizvodov, ki jih je zabeležila njegova kamera, so unikatni fotografski dokumenti ščetarstva med svetovnima vojnama pri nas in zato vredni posebne komentirane objave ter predstavitve širši javnosti.
Kultura naroda je vidna tudi v odnosu do svojih korenin, do ustvarjalnih dosežkov svojih prednikov. Ves trud, ki se ga namenja v prizadevanja ohranjati spomin na naše prednike, ima prvenstveno namen, da se med generacijami, ki prihajajo, vzbudi čut za refleksijo, da se ne pozabi, da je znanje, ki se ga pridobiva v šoli in naprej, delo mnogih generacij. To je bogata dediščina, ki se jo je potrebno zavedati in spoštovati, prav ta pogled v preteklost, pa naj tudi nas obogati s spoznanjem, da bomo znanje in modrosti znali zvesto prenesti na mlade generacije, ki prihajajo za nami.
