Med kulturnimi društvi imajo najdaljšo tradicijo organiziranega delovanja v Zasavju rudarske godbe na pihala. V Hrastniku je rudarska godba sestavljena iz petih članov pričakala prvi vlak 16. septembra 1849. Pobudniki prvih godb so bila vodstva rudnikov, ki so skušala (po srednjeveškem cehovskem vzoru) vzbuditi zavest pripadnosti rudarskemu stanu, ki naj bi preprečila prelahko menjavo »šihtov«. Za ustanovno letnico godbe velja leto 1853, ko je rudarska godba začela delovati v zasedbi 12 mož pod taktirko prvega kapelnika Jerneja Puncerja. Z letnico 1853 sovpada tudi dovoljenje za obratovanje ojstrškega rudnika, katerega pobudniki so bili Ljubljančani Jurij Rauder, Jurij Raufer in njegov brat. Patronat nad godbo so tako verjetno prevzeli lastniki ojstrškega rudnika.
Najzgodnejša pisna omemba delovanja godbe je ob priliki potovanja cesarja Franca Jožefa v Benetke leta 1856. Cesarja so na okrašeni hrastniški postaji pričakali uniformirani »knapi« skupaj z godbo in seveda upravnikom rudnika. Kljub pripadnosti rudarskem stanu so godbeniki za dobro vzdušje skrbeli v tovarniškem delu hrastniške doline. Po ustnem izročilu je bila leta 1862 v gostilni pri steklarni prva steklarska pustna veselica, ki je trajala od nedelje do torka zvečer, pri čemer je rudarska godba na pihala skrbela za dobro razpoloženje.
Godba je bila tudi narodno zavedna. Leta 1868 so se udeležili slovenskega narodnega tabora v Žalcu. Nemško vodstvo rudnika je godbenike, zaradi udeležbe na taboru, kaznovalo z odvzemom enotedenske plače, ki je znašala takrat 5 florintov (for.).
V 70-ih letih 19. stoletja in naprej je godba v hrastniški dolini pogosto igrala ob zaključkih šolskega leta na osnovi šoli. Udeleževala se je praznovanja Sv. Barbare, katerega hrastniški kronist Karel Valentinič, prvič omenja leta 1874. Večkrat pa so zaigrali na raznih veselicah in manifestacijah. Slavnostno za godbo pa je bilo tudi ob cesarjevem rojstnem dnevu oz. njegovem vladarskem jubileju. Pomembnejši dogodek, kjer je bila prisotna tudi hrastniška rudarska godba je bilo tudi igranje ob obisku nemške kronprincese Viktorije (op. hči britanske kraljice Viktorije) v Hrastniku leta 1879. Princesa je prišla iz Rimskih Toplic v Hrastnik na ogled žične železnice, žičnice ojstrškega rudnika. Sprejel jo je direktor ojstrškega rudnika Wilhelm Ihne ob postroju 80-ih rudarjev z rudarsko godbo. Rudarska godba ji je zaigrala angleško himno »God save the queen«, nemško pesem »Des Deutschen Vaterland, rudarsko pesem, »Rule Britannia« in še štajersko deželno himno »Hoch von dachstein an«.
Po letu 1890 je delavstvo začelo obhajati svoj lastni praznik 1. maj tudi v slovenskih deželah. Rudarska godba je prvič z rudarji obeležila 1. maj leta 1891, ko je v jutranjih urah pospremila ojstrške in hrastniške rudarje na Dol, k maši. V začetku 20. stoletja so v Avstro-Ogrski prišla do izraza mednacionalna nasprotja. To je na lastni koži občutila tudi godba, saj so bila v hrastniški dolini trenja med Nemci in Slovenci močnejša kot v drugih revirskih dolinah. Rudarska godba je tako v tem obdobju, do razpada monarhije večino nastopala po želji rudniške nemške gospode. Od leta 1911 do leta 1914 je godba vsakoletno popestrila nemško praznovanje poletnega solsticija, ali pa tudi kakšno drugo zabavo katero so organizirala kakšna druga nemška društva. Ravno v tem času so v svoj program sprejemali tudi koncertna dela, med njimi Venček slovenskih narodnih pesmi, ki pa ga niso smeli igrati pred rudniško gospodo.
Vseeno pa ji je uspelo se udeležiti nekaj prelomnih dogodkov. V Trbovljah je leta 1905 se udeležila demonstracij za splošno in enako volilno pravico. Leta 1913 so v Hrastniku godbeniki sodelovali na velikem praznovanju za 1. maj ob prazniku dela. Skupaj s svojimi stanovskimi kolegi – godbeniki iz Zagorja in Trbovelj so maja leta 1918, na velikem shodu v Trbovljah, izrazili podporo jugoslovanski deklaraciji tik ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije.
