Robert Kukovec se je rodil 17. 12. 1910 v Innsbrucku v Avstriji kot drugi sin Janka in Klare Kukovec. Njegov oče je bil leta 1883 v Ljutomeru rojeni sin politika in posestnika, enega od govorcev na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru, Ivana Kukovca. Robertova mama se je rodila leta 1883 v Hersonu ob Črnem morju (v takratni carski Rusiji) v dobro situirani judovski družini. Starša sta se spoznala in poročila med študijem v Švici, kjer je Robertov oče študiral gradbeništvo, mama pa medicino. Že v Zürichu se jima je rodil prvi sin Vlado. Mlada družina je hotela zaživeti v Avstro-Ogrski, vendar je trajalo kar dve leti, da so Klari v novi domovini priznali izobrazbo, ki jo je pridobila v Švici. Takrat je bilo še zelo neobičajno, da bi bila ženska zdravnica. Robert se je rodil ravno v času, ko je Klari uspelo nostrificirati diplomo iz medicine, kar ji je omogočilo, da je lahko začela delati kot zdravnica. Janko in Klara sta se z otrokoma preselila v Trst. Tam je Klara kot prva in edina ženska med 225 moškimi kolegi odprla zasebno ordinacijo za ženske in otroške bolezni.
Zaradi izbruha prve svetovne vojne in posebej zaradi razmer, ki so nastale z odprtjem italijanske fronte med Italijo in Avstro-Ogrsko, so bili Kukovčevi leta 1915 prisiljeni zapustiti Trst in pobegniti v Ljutomer, kjer sta otroka ostala pri svoji babici. Janko je bil kot rezervni oficir vpoklican v vojsko, Klara je kot vojaška zdravnica delala v vojaških bolnišnicah, proti koncu vojne pa še v begunskem taborišču Wagna pri Lipnici. Tam je bila dokaj blizu svojima otrokoma, tako da sta jo iz Ljutomera občasno obiskovala. Vendar se je Robert bolje počutil pri babici v Ljutomeru kot pri mami v Wagni. Svojeglavi sedemletni deček se je nekoč kar sam peš napotil iz taborišča nazaj proti Ljutomeru.
Po koncu prve svetovne vojne se je družina Kukovec naselila v Mariboru. Klara je odprla zasebno ordinacijo za ženske in otroške bolezni, Janko pa je kot gradbenik najprej služboval na okrajnem glavarstvu, kasneje pa kot gradbeni svetnik na Sreskem načelstvu Maribor levi breg. Med letoma 1924 in 1941 je bil predsednik Ljudske univerze v Mariboru, kjer se je izkazal kot predavatelj, razumnik in spreten organizator.
Sinova Vlado in Robert sta obiskovala mariborsko klasično gimnazijo. Robert je šolo izdeloval z dobrim uspehom, vendar pa je bil v zadnjem letniku (aprila 1927) za eno leto izključen zaradi disciplinskega prestopka. Kot je zabeležil njegov razrednik in profesor latinščine Franc Rostohar, je v spisu iz slovenščine »zasmehoval svoje učitelje in na nemoralen način opisoval svoje doživljaje z dekleti«. Zaključne mesece gimnazije in maturo je zato opravil na ljubljanski klasični gimnaziji.
Robert Kukovec je bil navdušen športnik, posebej smučar in planinec. Leta 1930 se je udeležil celo zimskih iger akademikov v Davosu. V časopisu so objavili: »Proga je bila dolga približno 9 km, a višinska razlika od starta do cilja je znašala 1400 m. Start je bil 2700 m nad morjem. Proga je zaradi višine položaja zelo težka. /… / Kot prvi Jugosloven je prispel Robert Kukovec.«
Študiral je medicino v Innsbrucku in na Dunaju, kjer je leta 1934 tudi diplomiral. Sprva je delal v Ljubljani in Mariboru, nato kot volonter na patološkem institutu v Zagrebu. Specializacijo za kirurga je začel v Zagrebu in jo kot štipendist francoske vlade nadaljeval v Strasbourgu in Parizu. Leta 1940 je v Parizu opravil specialistični izpit. V začetku leta 1941 je postal asistent kirurške klinike v Ljubljani. V tem času je objavil nekaj člankov s področja splošne kirurgije in urologije.
Ob začetku druge svetovne vojne je bila družina Kukovec zaradi mame, ki je bila po rodu Judinja, zaradi česar sta njena sinova po nacistični zakonodaji veljala za »Poljuda« (Halbjude), v veliki nevarnosti, zato so bili prisiljeni v skrivanje. Robert Kukovec se je kmalu vključil v Osvobodilno fronto in je na terenu operiral ranjene partizane. Leta 1943 je nato tudi sam odšel v partizane; bil je eden prvih kirurgov na Dolenjskem, pozneje pa je delal v partizanskih bolnišnicah v Liki in kot korpusni kirurg pri 6. korpusu narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije v Slavoniji. Tukaj je po spominih soborke Marje Mikuš kljub težkim razmeram delal kot mravlja: »Ranjenci in umirajoči so gledali vanj z neskončnim zaupanjem. Na žalost Kukovec ni mogel delati čudežev: ranjenci so mu prihajali v roke in pod nož po dolgem, često več dni trajajočem transportu na nepokritih kmečkih vozovih, po dežju, snegu, vetru ali po neznosni vročini, z že zastrupljeno krvjo. Kukovec je šel na delo z zavihanimi rokavi, kakor je vedel in znal, kakor so mu dopuščale skromne možnosti partizanske kirurgije. Veroval je, da bo s svojo osebno požrtvovalnostjo, marljivostjo in pedantnostjo nadomestil one bele operacijske dvorane in najmodernejšo kirurško tehniko, katere je bil vajen.«
Vendar se je želel vrniti v Slovenijo, zato je septembra 1944 prišel na osvobojeno ozemlje v Gornjo Savinjsko dolino. Postal je vodja kirurške ekipe 4. operativne cone, ki je delala na Ljubnem. Po nemški ofenzivi na osvobojeno ozemlje so Roberta poslali v bolnišnico Celje oz. Mrzle vode, ki je bila na težko dostopnem terenu pod Travnikom na Trački planini. Tukaj je zdravil ranjence v težki zimi 1944/45, ko so Nemci skušali uničiti partizanstvo, da bi si pripravili pot za umik. V tem času so nastali njegovi dnevniški zapiski o življenju v bolnišnici, mrazu, pomanjkanju hrane in nemških napadih: »Pa kaj se je vse včasih nakopičilo na nas! Mraz, glad, strah in brezdelje. Ne vem, čému od teh strašnih stvari bi dal prednost. Mraz in glad te ubijeta telesno, strah in brezdelje pa duševno. Kako v takih trenutkih tudi pri najbolj pogumnih hitro upade morala! /… / Taka je pač vojna. Toliko in toliko mladih ljudi, v naponu svoje moči, željni in potrebni dela, počiva v brezdelju ali pa ima svoje sile naperjene samo v uničevanje vsega, kar si je človeštvo z muko skozi leta in leta zgradilo in ustvarilo. Na drugi strani pa toliko dela čaka zaman rok, ki bi rade prijele za njega. Ne, ne, nismo vredni imena ljudje, dokler bodo vojne na svetu.«
Okoliščine Robertove smrti še do danes niso povsem pojasnjene. Po spletu nesrečnih razmer so ga sredi aprila 1945 pri bližnjem kmetu ulovili Nemci. Peljali so ga v Ljubno, kjer ga je nemški komandant hotel prepričati, da naj zdravi njegove vojake, ko se bodo vračali proti Nemčiji, vendar ga je Robert zavrnil. Partizani so menda stopili v zvezo z Nemci, da bi ga zamenjali ali odkupili z denarjem. Čeprav je najprej dobro kazalo, iz tega dogovora ni bilo nič. Nekaj dni pred popolnim polomom nemškega rajha so Nemci vso noč streljali, njihov komandant naj bi bil menda popolnoma podivjal. Takrat so očitno odpeljali tudi Roberta in ga umorili.
Ko so Nemci odšli, so domačini, ki so zdravnika dobro poznali, začeli iskati njegovo truplo. Po večdnevnem iskanju so našli za pokopališčem mesto, ki je bilo prekrito s svežo travno grudo. Ko so jo začeli odkopavati, so naleteli na Robertovo truplo, ki so ga odpeljali na pokopališče v Preboldu. Nekaj let pozneje sta njegova starša dala prenesti njegove posmrtne ostanke na pobreško pokopališče v Maribor.
