Tudi Sokoli so prirejali svoje mašarade. Njihovi pustni torki v Narodnem domu poleg Črno bele redute spadajo v sam vrh ljubljanskih pustnih prireditev med obema vojnama. Sokolska maškarada ni bila elitna ampak množična prireditev, udeleževali so se je predvsem člani ljubljanskih sokolskih društev, njihovi prijatelji in znanci, ljudje iz vseh družbenih slojev. To pa ne pomeni, da so se organizatorji potrudili manj, mogoče še bolj kot odbor za Črno-belo reduto.
Prirejanje maškarad je bilo v Ljubljanskem sokolu že tradicija, saj je bilo društvo Južni Sokol prvo, ki je v Ljubljani v 19. stol. prirejalo slovensko maškarado. Gre torej za društvo in njegove maškarade z dolgoletno tradicijo, ki se je v času med obema vojnama le nadaljevala. Priprave so potekale po ustaljenem redu: izbrani društveni člani in prireditveni odbor so najprej določili devizo maškarade, ki je bila vsako leto druga, npr. Velesejem, Bajna Indija, Karneval v Sevilji, V deželi dolarjev, Noč v New Yorku, Razposajena Ljubljana, če naštejemo le nekatere. Nato so si zamislili še program in dekoracijo dvorane, ki je bila vedno razkošna in je s scenografijo prepričljivo uprizarjala določeno temo. Zopet so potem novico o maškaradi objavili ljubljanski časopisi, začeli so pošiljati vabila uglednim meščanom in podpornikom. V skrbno pripravljene dvorane je potem prišlo okoli tisoč ljudi, polovica zamaskiranih. Zabava se je nadaljevala s plesom, ki je bil večkrat prekinjen z raznimi zabavnimi točkami in igrami. V Narodnem domu je igralo več glasbenih skupin, razporejenih v glavni in stranskih dvoranah. Igrali so vse od valčka do foxtrotta, tanga in jazza. Sestavni del zabave, ki je trajala do jutranjih ur je bilo tudi tekmovanje mask. Leta 1930 je Ljubljanski Sokol, naveličan deviz iz tujih logov, organiziral maškarado z naslovom Razposajena Ljubljana. Stene velike dvorane so poslikali s komičnimi podobami ljubljanskih ulic in trgov, lože na galeriji pa uredili v znane ljubljanske kavarne in gostilne. Leta 1933 je Sokolska maškarada zaradi krize odpadla, že naslednje leto so jo zopet priredili, vendar manj razkošno in bolj v plesno kabaretnem vzdušju. Tik pred vojno je zopet zasijala s prireditvijo Pod tropičnim soncem s točko pokopavanja pusta v egipčanskem templju, kot žrtvijo faraona Tutankamona. Takrat je že nekaj let krožila zgodba o Tutankamonovem prekletstvu, saj je konec dvajsetih let, ko je bilo končano Carterjevo izkopavanje grobnice, potem v tridesetih letih kar nekaj članov njegove ekipe skrivnostno umrlo. Tudi druga ljubljanska sokolska društva so prirejala svoje pustne zabave in maškarade. Zgledovale so se pri Ljubljanskem sokolu, predvsem prireditve Sokola I so bile odmevne. Sprva so se dogajale v Kazini, kasneje, ko je bil leta 1926 dograjen sokolski dom na Taboru pa v njegovih dvoranah. (Kučan, 2004)
