Tabor ob šmarski cerkvi – Turenček, je bil kvalitetno zgrajen, saj gre za prostor ob pomembni prometnici, obe najbližji zatočišči v Ljubljani in Višnji Gori pa sta bili za ljudi predaleč.
Turški roparski vpadi so skoraj 200 let (v 15. in 16. stol.) pustošili po slovenskem ozemlju. Že leta 1475 so napadli samostan v Stični, zato so leta 1497 začeli graditi obzidje, s katerim so takrat priključeno šmarsko faro želeli zavarovati s protiturškim taborom.
Šmarski tabor je bil močno utrjen, zaloge hrane pa so bile varno spravljene v zidanih kaščah vzdolž zalomljene severne stranice obzidja. Ohranilo se je izročilo o štirih stolpih, od katerih je ohranjen le severozahodni. Verjetno sta dva stolpa branila vhod v tabor na južni strani (ob današnji Ljubljanski cesti), dva pa sta stala na zaključkih vzhodne in zahodne stranice.
Turenček je bil ves čas v uporabi, najdlje kot kaplanija (tu delovala tudi šola). V 17. stol. je bil tabor še ohranjen in ga omenja Valvasor, na jožefinskem vojaškem zemljevidu s konca 18. stol. pa ga ni več. Po koncu turške nevarnosti so odstranili obzidje, del gradbenega materiala porabili za izgradnjo baročnih stranskih kapel, hkrati pa poudarili novo pročelje povečane cerkve.
V tlaku pred cerkvijo sta prikazana potek in debelina zahodnega zidu tabora, odkritega pri obnovitvenih delih Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
