Kot rdeča nit pri prikazu ustanovitve in razvoja čitalništva nam služijo ohranjena Pravila narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji, ki so bila zapisana ob ustanovitvi društva.
Pravilnik obsega dvajset paragrafov, iz katerih je zelo dobro razvidno, kako so si ustanovitelji zamislili delovanje čitalnice. V prvem odstavku so v dveh točkah opredelili namen čitalnice. Njena naloga naj bi bila, da ljudem nudi branje časopisov in knjig, pisanih v slovenskem jeziku, pa tudi dobrih nemških časnikov. Poleg tega naj bi omogočala tudi razveseljevanje v besedah, dramskih igrah itd., pomembno pa je tudi določilo, da se društvo ne bo vmešavalo v kakršne koli politične zadeve. Iz tega je moč razbrati jasne vzporednice z drugimi čitalniškimi društvi, ki so nastajala v tem času.
Kdor se je želel pridružiti društvu, je moral oddati pisno prošnjo, nato pa je društveni odbor odločal o primernosti prosilca. Iz članstva je razviden tudi obseg, ki ga je pokrivala šmarska čitalnica. Večina društvenikov je bila iz Šmartnega, Ustja in Litije, iz česar lahko sklepamo, da je imela čitalnica močan vpliv v ožji regiji. Članstvo je verjetno začelo upadati po letu 1885, ko so v Litiji ustanovili bralno društvo, ki je kasneje preraslo v čitalnico in nato v knjižnico. V tem času se je članstvo verjetno v večji meri omejilo le še na Šmartno, Ustje in okoliške kraje, katerih prebivalci so gravitirali na Šmartno.
Zanimiv je tretji paragraf, ki natančno opredeljuje, kdo je društvenik. Razdeljeni so bili v dve skupini. V prvi so bili domačini, doma iz Šmartnega, Ustja in Litije, ti pa so se zopet delili na dve podskupini: a) posamezniki, b) tisti, ki so pristopili k društvu skupaj s svojo družino t. j. ženami in odraslimi otroki. Druga skupina članov je med vsemi najbolj zanimiva, saj odstira tudi vpogled v socialno strukturo prebivalstva. Mednje so šteli vse, ki ne prebivajo stalno v omenjenih treh krajih, ločijo pa se na gospode in kmečke gospodarje.
Četrti paragraf govori o višini in načinu plačila članarine. Častni člani so bili oproščeni plačevanja prispevkov, uživali pa so vse pravice članstva. Ob včlanjenju v društvo je vsak novi član prejel sprejemnico in natisnjena društvena pravila.
V Pravilih so v štirih točkah zapisane tudi pravice članov. Imeli so pravico do branja časopisov in knjig ter obiskovanja vsakovrstnih prireditev, kot so bile besede, dramske predstave, igre itd. Časopise in knjige so si lahko izposojali tudi na dom. Na podlagi zapisanih pravil se odstira vpogled v delovanje čitalnice. V tistem času je ljudem služila kot neke vrste knjižnica, kulturni dom in gledališče. Zaradi pomanjkanja virov je težko reči, v kolikšni meri je zaživela dejavnost predvidena po pravilih. Med pravice članov je spadalo tudi izražanje pohval in pritožb, zapisovati pa so jih smeli v posebej pripravljeni knjigi. V čitalnico so lahko pripeljali tudi omikane tujce. Ti so lahko brez plačila štirinajst dni brali časopise in knjige ter se udeleževali vseh prireditev. Pravila zahtevajo od članov spodobno vedenje, strogo pa so kaznovani prekrški, med katerimi je še posebej izpostavljen vstop pijane osebe v društvene prostore. Ob takem prekršku je bil član za vedno izključen iz društva.
Notranji ustroj društva je deloval tako, da so vsako leto na občnem zboru za eno leto izvolili predsednika, tajnika, blagajnika in štiri odbornike. Njihova naloga je bila skrb za opravljanje tekočih opravil ter upravljanje imetja. Predsednik je moral skrbeti za sklicevanje občnih zborov, odbornih sej, zadolžen je bil za vodenje razprav, podpisovanje društvenih pisem in zapisnikov ter moral navzven predstavljati društvo. V primeru njegove odsotnosti je vse naloge predsednika prevzel tajnik, ki mu je bilo prepuščeno tudi opravljanje pisarniških zadev, podpisovanje društvenih pisem skupaj s predsednikom, po odbornih sklepih je bil zadolžen tudi za preskrbo s časniki in knjigami. Blagajnik je upravljal društveno premoženje ter plačeval račune, ki sta jih morala pred tem podpisati predsednik in tajnik. Zapisano je tudi, da je opravljanje vseh društvenih funkcij brezplačno.
Odbori so se sestajali po potrebi, skliceval pa jih je predsednik. Za veljavnost sklepov je moralo biti navzočih vsaj pet odbornikov. O manj pomembnih opravilih sta lahko odločala predsednik in tajnik, svoje odločitve pa sta morala predložiti na prvi seji odbora. Za letni občni zbor je bil določen mesec december. Izredni občni zbor so lahko sklicali tudi ob drugem času na zahtevo petih odbornikov ali dvajsetih društvenikov. Na zborih so se društveniki seznanjali z delovanjem društva, imeli pa so tudi pravico do predlaganja sprememb pravilnika. Za spreminjanje pravil je bila določena dvotretjinska večina na glasovanju. Pravilnik je tudi natančno razdelal postopek glasovanja. V vseh zadevah, razen pri spreminjanju pravil, je odločala večina glasov, v primeru izenačenja pa je odločal predsednikov glas.
Na koncu sledijo podpisi oseb, ki so prisostvovale ustanovitvi narodne čitalnice in spisu omenjenih pravil.
Podpisani so posestnik in šmarski župan Janez Rus, sledijo pa mu posestnika in občinska svetovalca Josip Jaklič in Jože Koprivnikar, učitelj, skladatelj, organist in zborovodja Fran Serafin Adamič, kaplan Matija Absec ter dekan Jakob Rus. Na koncu pravilnika sledijo še dopolnila k paragrafom, in sicer, da se snuje tudi pevski zbor, v okviru katerega bodo mogoči tudi izleti v druge kraje.
Jernej Kotar, univ. dipl. zgod.
Čitalniška pravila so najprej posredovali okrajnemu glavarju Schöenwettru v Litiji. Ta jih je z dopisom iz 15. maja 1872 posredoval kraljevo cesarski deželni vladi v Ljubljani v potrditev, vendar so bila sprva zavrnjena. Z dopolnitvami iz dne 6. junija 1872 so jih ponovno poslali v potrditev deželni vladi, ki je s sklepom 14. junija 1872 potrdila, da ustanovitev Narodne čitalnice ni prepovedana. Originalna pravila so shranjena v Arhivu Republike Slovenije.
Erna Jurič, Knjižnica Litija
