Poklicno pranje perila je eno najstarejših domačih uslužnostnih obrti. V Sloveniji je največji razmah doseglo v krajih severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O dobro razviti periški obrti v okoliških krajih Ljubljane (Bizovik in Dobrunje) je poročal že Valvasor v Slavi vojvodine Krajnske (1689). Dejavnost, s katero so ženske pomagale zagotavljati eksistenco svojih družin, je bila na splošno najbolj razširjena v naseljih blizu tekoče vode.
Vsaka perica je imela svoje naročnike: ljubljansko mestno gospodo, podjetja, gostilne in bolnišnice. V pranje so jemale v glavnem belo perilo – to je bilo laneno ali bombažno. Ker so morale oprati velike količine perila, je njihovo delo potekalo več dni. Razdeljeno je bilo na več stopenj: zbiranje perila, namakanje, žehtanje (kuhanje), mencanje, beljenje, pranje (tolčenje po plohu), izpiranje in sušenje.
Prvi dan, običajno je bil to ponedeljek, so ženske pri strankah pobrale perilo, ga ustrezno zaznamovale (zacajhnale), da ne bi prišlo do zamenjav, nato pa razvrstile po barvi in velikosti ter glede na stopnjo umazanosti. Temu je sledilo namakanje perila, običajno čez noč.
Drugi dan je sledilo kuhanje oziroma žehtanje perila. Prostor za žehto je bil običajno v črni kuhinji. V enem kotu je stal kotel, v katerem so segrevale vodo, v drugem pa visok čeber, v katerega so naložile perilo. Čeber je imel ob strani odprtino (ror), ki je služila odtekanju vode ali luga, ter leseni čep, s katerim so odprtino zamašili. Čebri so držali 12–18 škafov vode. Njihov obseg je bil tolikšen, da so lahko naenkrat mencale 2–3 perice. Čez perilo so pogrnile staro rjuho ali prt in nanj stresle lesni pepel (najboljši je bil bukov). Na pepel so potem z leseno posodo (žehtarjem) zlivale vrelo vodo iz kotla ter s tem delale lug, ki je skozi redko tkanino pronical na perilo. Ko je bil čeber poln vode, so odstranile čep, da je lug odtekel v nastavljen škaf. Ta lug so potem ponovno zavrele in mu dodale še raztopljeno milo ali sodo. Mešanico so pustile vreti približno petnajst minut, nato so jo ponovno prelile po perilu. Postopek so ponavljale tako dolgo, da je iz škafa pritekla čista voda. To je običajno trajalo tri ure, včasih tudi dlje. Da bi perilo bolj dišalo, so vodi dodajale lovorove liste ali limonino lupino, za odstranjevanje trdovratnih madežev so dodajale jajčne lupine. Pisano perilo ni smelo v žehto – tega so najprej dobro zmencale v milnici ali v lugu iz žehte, nato pa sprale v potoku.
Tretji dan je bilo treba požehtano perilo zmencati in namiliti. Poleti so ženske po mencanju perilo razgrnile po tleh, da ga je sonce lepo obelilo. Razgrnjeno perilo je moralo biti vedno mokro, zato so ga večkrat poškropile. Tako obeljeno perilo je lepo dišalo in je bilo snežno bele barve.
Četrti in peti dan je bilo na vrsti pranje in izpiranje perila. To delo je moralo biti opravljeno na prostem, ne glede na letni čas, sonce ali dež. Ženske so to navadno počele pri potokih in manjših izvirih vode (studencih) ali pa so vodo prinašale domov z vedri in brentami, kar je bilo težavno in zamudno opravilo. Vso perilo so do vode znosile v škafih, ki so jih nosile na glavi. Pri vodi je imela vsaka ženska svoje perišče. Na perišču so kose perila pomakale v vodo in tolkle po lesenem plohu oz. deski, ki je bila široka približno 80 cm, njena dolžina pa je bila odvisna od globine vode – iznad vode je gledala le toliko, da je segla ženski pod pas. Kose perila so tolkle najprej po eni, nato še po drugi strani, tako dolgo, da je iz cunj pritekla čista voda. Temu je sledilo splakovanje in ožemanje oz. ovijanje perila. Manjše kose so ožemale na roko, večje (rjuhe, prte …) pa so ovijale na kole, zabite v zemljo zraven klopi (klopc), ki so služile odlaganju škafov in perila.
Zadnja faza je bilo sušenje. Perilo so ženske običajno sušile na vrtu ali na travniku, kjer so imele postavljene stalne drogove in napete vrvi. Posušeno perilo so domov prinesle v škafih. Ob slabem vremenu se je perilo sušilo v kozolcu, na podstrešju ali nad pečjo v kuhinji. Posušeno perilo je bilo treba razvrstiti, zložiti in poravnati (polikati ali poravnati z mongami) ter vrniti njihovim lastnikom. Sprva so oprano žehto lastnikom znosile v culah, proti koncu 19. stoletja pa so za raznašanje začele uporabljati vozičke (cize).
Dokumentarni film o bizoviških pericah (produkcija Viba film Ljubljana, 1959, scenarij in režija Jože Bevc, snemalec Žaro Tušar).
