Pikado ali darts, so najverjetneje izumili lokostrelci v srednjem veku, ko so za vajo metali puščice v letnice posekanih debel. Pozimi so odrezane kolobarje dreves obešali na stene v krčmah in nastala je nova igra za krajšanje časa in zabavo (Grunfeld, V., 245).
Pikado je običajno igra dveh ali treh igralcev, ki izmenično mečejo puščice v tarčo s točno določene razdalje. Tarča je navadno izdelana iz plutovine in je okrogle oblike. Razdeljena je na 20 kosov ali segmentov in ima dva obroča – notranji in zunanji. Vsak segment ima svojo številko ali točkovno vrednost, pri čemer ima zunanji obroč dvojno vrednost, notranji pa trojno vrednost. Na sredini je dvojno središče, ki je ovrednoteno s 25 ali 50 točkami. Višina, na kateri je tarča nameščena je predpisana in vedno enaka (Ambrož Strle, 184-185 in Grunfeld, V., 245-247).
Kljub temu, da poznamo več različic igre, za vse velja, da morajo igralci vreči puščice v tarčo tako, da se le-te zapičijo vanjo in v njej tudi ostanejo. Puščice, ki pristanejo ob tarči ali pa se od nje odbijejo, se ne štejejo kot zadetki. Običajno imajo igralci pri vsakem krogu, na voljo tri mete puščic v tarčo. Ena izmed najbolj znanih iger je pikado 301, kjer ima vsak tekmovalec na začetku 301 točko, konča pa se takrat, ko prvemu igralcu uspe znižati svoj rezultat na nič (Ambrož Strle, 184-185 in Grunfeld, V., 245-247).
Literatura:
Ambrož Strle, A. (2014). Igre za majhne in velike otroke. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 184-185.
Grunfeld V., F. (1993): Igre sveta. DZS, Ljubljana, 245-247.
