Kot je bilo uvodoma že omenjeno, knjig zaposlenih v Schützovi tovarni trenutno še nismo odkrili. Do sedaj najstarejša je datirana z letnico 1922 in jo hranijo v upravi KILI Liboje. Eden od virov , ki nekako v vzporedni obliki ponuja podatke o zaposlenih delavcih, so matrike župnije Griže; pri Schützu zaposleni delavci se namreč pojavljajo v različnih vlogah – kot priče pri porokah, kot starši ob rojstvu otrok ali kot botri otrok sodelavcev in prijateljev.
Iz matrik lahko tudi razberemo, da je Ludwig Richard Schütz v skladu s takratno ustaljeno prakso ob ustanovitvi obrata v Libojah s sabo pripeljal ključno delovno silo. Slikar Johann Schlesinger je pripotoval z ženo, taščo in ženino sestro. Johann je bil sin najstarejšega slikarja v družinski tovarni v Olomoučanih. Schlesingerjevima se je v Libojah rodilo več otrok, najprej hči leta 1871. Prišel je tudi strugar Alois Dosedla, ki je s kasnejšo ženo Katharino, rojeno Kysling (včasih tudi Kyslink), zasnoval močno družino; sinova Franc in Ivan sta se zaposlila v tovarni kot poslikovalca. Nekaj časa je moral v Libojah delati tudi slikar in izdelovalec vzorčnih kalupov August Mítek (1845-1907); tu se mu je rodil sin Ludwig. Skupaj z ostalimi družinami so stanovali v delavski hiši št. 1 v Libojah. Majhna moravska kolonija je v novem okolju živela tesno povezano življenje in rodbinska veja Dosedla se je obdržala vse do današnjih dni.
Iz rojstne knjige izvemo tudi, da je v Libojah kot nadstrugar delal Anton Elsner iz Schöbritza pri Aussigu na Češkem, saj se mu je leta 1882 tu rodila hči. Botra je bila Cathrine Schütz, žena lastnika tovarne beloprstene keramike. Sčasoma so se priseljenci pomešali z domačini; iz poročne knjige župnije Griže je razvidno, da se je leta 1894 poročil Franz Cilenšek, kmečki sin iz Liboj 101, z Anno Dosedla, 21-letno hčerko Aloisa Dosedle, nevesta je dobila krstni list iz župnijskega urada Blansko na Moravskem. Josef Schlesinger pa se je kot kmečki sin, star 27 let, katerega oče Johann je bil leta 1894 že posestnik v Libojah, poročil z Mario Leskošek iz Liboj 56.
Natančnih podatkov o številu zaposlenih ni. Dr. Ivan Gršak za leto 1870 omenja 8 delavcev, ki naj bi izdelali za 5000 goldinarjev blaga. Po teh podatkih sodeč je bil začetek v Libojah skromen; obrat Jaka Janežiča v Grižah je istočasno zaposloval 15 delavcev in izdelal blago v vrednosti 12.000 goldinarjev. Največja po številu zaposlenih in obsegu proizvodnje je bila v sosednji dolini ležeča tovarna v Nemškem Dolu (Deutschenthal), ki je imela 36 delavcev in je proizvajala za 30.000 goldinarjev keramike. Nekaj let starejši podatki v poročilu graške trgovske in obrtne zbornice prinašajo podatke o 29 delavcih pri Schützu; njegovo belo posodje so takrat že razvažali po celotni Avstro-Ogrski.
Za predstavo, kaj so te številke pomenile v širšem merilu, lahko podatke primerjamo s poročilom o predstavitvi avstrijske keramike na svetovni razstavi v Parizu leta 1878. Beloprsteno keramiko v takratni Avstro-Ogrski so izdelovali na Češkem, Moravskem, v Galiciji, Spodnji Avstriji in na Štajerskem. Vseh skupaj naj bi delovalo 30 tovarn, ki so imele zaposlene 1300 delavcev in so v enem letu proizvedle za 1.1 milijona goldinarjev blaga.
Na edini do sedaj odkriti fotografiji iz leta 1898 lahko naštejemo v libojski tovarni 83 delavcev. Takrat je delovna sila prihajala že iz okolice in se po potrebi tudi šolala. V knjigi iz leta 1922, ki jo hranijo v tovarni še danes, najdemo podatke o nekaterih zavarovancih, ki so se zaposlili v tovarni, ko je bila le-ta še v lasti družine Schütz. Po njih se je Sečnak Frančiška zaposlila pri sedemnajstih letih kot slikarica, Ivan Dosedla kot slikar v starosti 14 let, Kroflič Eliza leta 1893 kot petnajstletnica, Benetek Marija leta 1893 kot slikarica v starosti štirinajst let, Vočko Marija kot slikarica leta 1896 pri sedemnajstih, Roter Jakob kot slikar pri štirinajstih in Dosedla Franc kot slikar leta 1901 v starosti štirinajst let. Iz tega lahko povzamemo, da je tovarna kot poslikovalce zaposlovala talentirane mlade ljudi s spretnimi prsti, ki so se s prakso delu priučili.
Poleg slikarjev in slikaric je takratni delovni proces potreboval še vrsto poklicnih profilov, ki so se ohranili v strokovnem žargonu: šlemar, livar oblik, sukač, sukarica, loščilec, žgalec, tesar, kurjač, zavijač, delavec kapic, strojnik, skladiščnik in pomožni delavec.
Iz rojstne knjige izvemo tudi, da je v Libojah kot nadstrugar delal Anton Elsner iz Schöbritza pri Aussigu na Češkem, saj se mu je leta 1882 tu rodila hči. Botra je bila Cathrine Schütz, žena lastnika tovarne beloprstene keramike. Sčasoma so se priseljenci pomešali z domačini; iz poročne knjige župnije Griže je razvidno, da se je leta 1894 poročil Franz Cilenšek, kmečki sin iz Liboj 101, z Anno Dosedla, 21-letno hčerko Aloisa Dosedle, nevesta je dobila krstni list iz župnijskega urada Blansko na Moravskem. Josef Schlesinger pa se je kot kmečki sin, star 27 let, katerega oče Johann je bil leta 1894 že posestnik v Libojah, poročil z Mario Leskošek iz Liboj 56.
Natančnih podatkov o številu zaposlenih ni. Dr. Ivan Gršak za leto 1870 omenja 8 delavcev, ki naj bi izdelali za 5000 goldinarjev blaga. Po teh podatkih sodeč je bil začetek v Libojah skromen; obrat Jaka Janežiča v Grižah je istočasno zaposloval 15 delavcev in izdelal blago v vrednosti 12.000 goldinarjev. Največja po številu zaposlenih in obsegu proizvodnje je bila v sosednji dolini ležeča tovarna v Nemškem Dolu (Deutschenthal), ki je imela 36 delavcev in je proizvajala za 30.000 goldinarjev keramike. Nekaj let starejši podatki v poročilu graške trgovske in obrtne zbornice prinašajo podatke o 29 delavcih pri Schützu; njegovo belo posodje so takrat že razvažali po celotni Avstro-Ogrski.
Za predstavo, kaj so te številke pomenile v širšem merilu, lahko podatke primerjamo s poročilom o predstavitvi avstrijske keramike na svetovni razstavi v Parizu leta 1878. Beloprsteno keramiko v takratni Avstro-Ogrski so izdelovali na Češkem, Moravskem, v Galiciji, Spodnji Avstriji in na Štajerskem. Vseh skupaj naj bi delovalo 30 tovarn, ki so imele zaposlene 1300 delavcev in so v enem letu proizvedle za 1.1 milijona goldinarjev blaga.
Na edini do sedaj odkriti fotografiji iz leta 1898 lahko naštejemo v libojski tovarni 83 delavcev. Takrat je delovna sila prihajala že iz okolice in se po potrebi tudi šolala. V knjigi iz leta 1922, ki jo hranijo v tovarni še danes, najdemo podatke o nekaterih zavarovancih, ki so se zaposlili v tovarni, ko je bila le-ta še v lasti družine Schütz. Po njih se je Sečnak Frančiška zaposlila pri sedemnajstih letih kot slikarica, Ivan Dosedla kot slikar v starosti 14 let, Kroflič Eliza leta 1893 kot petnajstletnica, Benetek Marija leta 1893 kot slikarica v starosti štirinajst let, Vočko Marija kot slikarica leta 1896 pri sedemnajstih, Roter Jakob kot slikar pri štirinajstih in Dosedla Franc kot slikar leta 1901 v starosti štirinajst let. Iz tega lahko povzamemo, da je tovarna kot poslikovalce zaposlovala talentirane mlade ljudi s spretnimi prsti, ki so se s prakso delu priučili.
Poleg slikarjev in slikaric je takratni delovni proces potreboval še vrsto poklicnih profilov, ki so se ohranili v strokovnem žargonu: šlemar, livar oblik, sukač, sukarica, loščilec, žgalec, tesar, kurjač, zavijač, delavec kapic, strojnik, skladiščnik in pomožni delavec.
Vir: Mag. Rolanda Fugger Germadnik, Po sledovih blagovne znamke SchützCilli, Mavrični svet Schützove keramike, Pokrajinski muzej Celje, Celje2009.
