Janko Gačnik je bil navdušen ljubiteljski fotograf. To dokazujejo številne fotografije v njegovem albumu, ki jih je posnel na bojiščih soške fronte, med dopusti doma in med vojskovanjem v Romuniji. Tudi kasneje se je še ukvarjal z ljubiteljskim fotografiranjem. Menda ga je njegov fotoaparat znamke Leica spremljal skoraj na vsakem koraku.
Opis albuma
Album ima trde kartonske platnice in meri 34×25 cm. V njem je dvanajst rjavih kartonskih listov, med katerimi so polprosojni zaščitni listi belega papirja. Na posameznih straneh so nalepljene različno velike fotografije, ki so obrobljene z rdečimi črtami. Prav tako so fotografije nalepljene še na notranjih straneh obeh platnic. Avtor jih je zelo skrbno uredil in opremil z razlagami posameznih prizorov v lepi čitljivi pisavi. Škoda, da v svojih opisih ni natančneje navedel, kdaj so nastali posamezni posnetki. Vseeno pa je že iz zbranih slik in njihovega zaporedja mogoče sklepati, kakšna je bila avtorjeva življenjska pot skozi vihro prve svetovne vojne. Posebej je potrebno omeniti še zapis na dnu notranje strani sprednje platnice, kjer je z drugačno pisavo napisano Bela nedelja l. 1931. Tisto leto je bila bela nedelja 15. marca. Podpisana je Mira, avtorjeva žena. Ni jasno, kaj pomeni ta datum; morda je na ta dan avtor album dobil, začel ali končal opremljanje s fotografijami?
Začetne strani
Fotografije, ki so nalepljene na notranji strani sprednjih platnic, je avtor verjetno dodal na koncu urejanja albuma, saj se med seboj razlikujejo po času in krajih nastanka. Prva je fotografija vojakov s podnapisom Sv. maša na prostem v Romuniji, drugi dve pa sta s soške fronte: Obstreljena cerkev v Gorici in Maskirani prehodi na Kalvariji pri Gorici.
Prva stran albuma predstavlja kratek povzetek pomembnih dogodkov v avtorjevem življenju in ima zato pomenljiv naslov: Iz mojega življenja – Razne dobe. Na sredini je velika fotografija libeliških osnovnošolcev iz leta 1903, na kateri se je sam označil s križcem. V prvi vrsti sedi na sredini tedanji libeliški nadučitelj Matija Mencin, na njegovi desni pa libeliški župnik Anton Vogrinec. Na desnem spodnjem vogalu te strani je manjša avtorjeva mladostna slika iz leta 1911, pod katero piše Na Dunaju; črnilo je nekoliko razmazano, nad besedama pa je zapisano še učiteljiščnik. Gačnik je obiskoval mariborsko učiteljišče od leta 1909 do 1914. Nad osrednjo fotografijo je v desnem zgornjem vogalu njegov vojaški portret z napisom 1917 Za fronto na Sedmograškem. Na levem spodnjem vogalu je Gačnik v starojugoslovanski uniformi, pod sliko piše oficir – 1920 – invalid, v Ljubljani. Levo zgoraj je na fotografiji Janko Gačnik z ženo Miro in člani družine Šijanec. Napis pod njo je 1934 V Mariboru. Na naslednji strani sta fotografiji, nad katerima je zapisana letnica 1915. Pod prvo piše Na dan nabora 3. 3. 1915. S slovensko trobojnico skozi »nemški« Maribor, s katero je očitno hotel poudariti svojo veliko narodno zavednost. Druga je nastala na koncu usposabljanja v kadetski šoli, pod njo piše Pred odhodom na fronto, 8. 11. 1915. Kot rezervni kadet v Admontu. Na tej sliki ima oznake narednika, to je pripravnika za praporščaka.
Na soški fronti
Glede na zapis pod fotografijo iz Admonta je bil Gačnik sredi novembra 1915 poslan za okrepitev 27. ljubljanskega črnovojniškega polka (glej razlago o črnovojnikih v Gačnikovem življenjepisu) na soško fronto, kjer je v tistem času potekala že četrta soška bitka. Sicer pa so se prvi boji ob Soči začeli maja 1915 in do oktobra 1917 se je zvrstilo kar dvanajst bitk. Na naslednjih šestih straneh v albumu so nanizane njegove fotografije s soškega bojišča. Nikjer ni natančno navedeno, kdaj so nastali posamezni posnetki, le na začetni strani je zapisana letnica 1916. Po prizorih na njih lahko sklepamo, da gre najverjetneje za čas okoli 5. in 6. ofenzive. Dobil je čin praporščaka, kar je vidno na sliki s podnapisom 100 m za fronto na Kalvariji 1916.Na fotografijah so zanimivi in pretresljivi prizori s fronte, kot so ruševine krajev, težko orožje, vojaki na položajih v strelskih jarkih in pri počitku, padli v boju, zaklonišča … Omenjeni so primorski kraji Črniče pri Gorici, Podgora pri Gorici (ital. Piedimonte del Calvario) s hribom Kalvarija (ital. Monte Calvario), Ločnik pri Gorici (ital. Lucinico), pokrajina ob reki Soči, grad Devin (ital. Duino), Sv. Ivan pri Devinu in Vojščica. V bojih je bil Gačnik ranjen, saj je pod eno od fotografij napisano Kot ranjenec v Proseku (ital. Prosecco), na naslednji strani pa je fotografija železniškega vagona z rdečim križem in medicinskimi sestrami pred njim. Pod njo piše Transport z ranjenci.
Na isti strani sta fotografiji z dopusta v Mariboru – ena iz Sv. Petra pri Mariboru (danes Malečnik), druga iz mariborskega mestnega parka. Zimo 1916–1917 je verjetno preživel ob jadranski obali, kar dokazujejo fotografije s podnapisi Na okrevanju v Opatiji; Ob Jadranskem morju med Lovrano, Opatijo in Reko; V kvarnerskem zalivu 1916–1917; Na ladji; Dopoldanski »sprehodi« po morju; Galebovi.
V Romuniji
Na preostalih petnajstih straneh albuma so fotografije z bojišč v Romuniji. Začnejo se z letnico1917, ki je zapisana na vrhu strani. Prva je fotografija Gačnika s soborci ljubljanskega 27. črnovojniškega polka, ki jih je na sliki označil s priimki, spodaj pa napisal Pred drugim odhodom na fronto – v Romunijo. Na njej je Gačnik z oznakami poročnika in s srebrno medaljo za hrabrost, ki jo je dobil na soški fronti. Naslednje so bile že posnete na Sedmograškem (iz nemškega Siebenbürgen) oziroma Erdeljskem (iz madžarskega Erdely), današnji Transilvaniji v Romuniji (romunsko Transilvania oziroma Ardeal), kjer so se najprejustavili. To dokazuje skupinski posnetek Slovenski oficirji v Sent Agati (madžarsko Szentagota, romunsko Agnita, mesto v Transilvaniji), na katerem so zapisani priimki Podbovšek, Strgulc, Šifrer, Pertot, Gačnik. Na isti strani sta na dveh slikah prizora iz kraja Mergelu –Morgonda na Erdeljskem (Morgonda je madžarsko ime za današnji Merghindeal v Transilvaniji). Tukaj so našli začasno prebivališče, saj je na zgornji sliki narisal križec in napisal moje stanovanje.
Sledijo zelo zanimive fotografije transilvanskih krajev in vsakdanjega življenja njihovih prebivalcev, vmes pa so posnetki vojakov. Na vrhu teh fotografij je zapisano Moje prve – od mene izdelane fotogr. slike 1917 – poleti. Nedvomno jih je sam poslikal in verjetno tudi izdelal s pomočjo priročnega fotografskega laboratorija. Posebnost je fotografija z letnico 1917, pod katero je zapisal Prvi autoportre. Nekaj strani naprej – sicer med posnetki iz leta 1918 – je slika Janka Gačnika v enaki uniformi, pod katero piše Studij fotografiranja 1917. Izgleda, da se je v tem času vneto ukvarjal s tehniko fotografiranja.
Avgusta 1917 so vojake premestili v kraje za Karpati, kar dokazujejo fotografije s podnapisi Naš vojaški transport iz Erdelja v Romunijo, avgust 1917; Skozi južne Karpate; Žel. postaja v Romuniji (na postajnem poslopju piše Sinaia; gre za mesto v Južnih Karpatih oz. Transilvanskih Alpah). Nastanili so se v kraju Mirceşti na vzhodu Romunije, v pokrajini Moldavija, kjer je potekala fronta ob reki Sireti (ukrajinsko Seret, madžarsko Szeret; izvira v Karpatih v severni Bukovini v Ukrajini, teče skozi Romunijo in se po 470 km izliva v Donavo). Gačnik je tam napravil zanimive posnetke vsakdanjega dogajanja in jih opremil s komentarji, kot na primer Mladi Romuni; Maša v Mirčesti-ju v Romuniji; Vojaška kuhinja; Tarok za fronto – Vavrik, Šircelj, Šinigoj; Mačke v strelskem jarku. V pritoku reke Siret z imenom Putna so se v redkih trenutkih miru vojaki lahko celo kopali. Pod fotografijo piše Kepanje in kopanje v Putni v Romuniji. Pod skupino vojakov, ki jim je poveljeval, je zapisal Moj vod črnovojnikov 27. p. p. Zanimiva je tudi fotografija Slovenski pevski zbor Domovina v rezerv. strelskem jarku, na kateri so napisani priimki slovenskih vojakov. Očitno njihova slovenska zavest kljub vojnim grozotam na fronti ni ugasnila. Verjetno sta jih povezovala domotožje in enaka usoda. Prav tako ni zamrlo zanimanje za druge kulturne dejavnosti. Pod eno od fotografij namreč piše Na potu v Fokšani – frontni teater, na drugi pa »Dreimäderlhaus« v Fokšanih – avstr. in nem. igralci – vojaki (Focşani je mesto v romunski pokrajini Moldavija). Izgleda, da je v času vojskovanja v Romuniji dobil dopust, ki ga je preživel v Mariboru, kar dokazuje slika poleg prej omenjene in ima podnapis Na dopustu l. 1917 – pri Stepic-ovih v Mariboru.
Sledi zadnjih sedem strani fotografij, na začetku katerih je letnica 1918. Sodeč po napisih pod slikami, jih je posnel na tedanjem Vlaškem, v predelu Romunije južno od Karpatov, in sicer v pokrajini Tarnava Marena jugovzhodu današnje Transilvanije. Prikazani so Romuni v narodnih nošah, Romi, motivi iz tamkajšnjih krajev in prizori iz vojaškega življenja, med drugim rekviriranje in inšpekcije višjih oficirjev… Vmes je fotografija s podnapisom Na dopustu jeseni 1918 – Št. Peter pri Mariboru. Preživel ga je v oktobru tik pred koncem vojne, kar se da sklepati po sliki Libelič tri strani naprej, pod katero piše Na dopustu okt. 1918 v Libeličah. Zraven nje je fotografija s podnapisom V pričakovanju Jugoslavije jeseni 1918 …, na kateri sta dva moška v civilni obleki in Janko Gačnik, ki bere časopis Slovenski narod.
Predzadnji ciklus predstavlja skupina fotografij, ki so naslovljene Na Dunavu na romunsko bolgarski meji jeseni l. 1918,album pa zaključujejo fotografije ob koncu vojne s pomenljivimi podnapisi: Konec vojne – na povratku iz Romunije; Romuni so tudi veseli; V vagonu preko Madžarske in Transport že v bližini Jugoslavije.
Janko Gačnik se je v drugi polovici novembra 1918 s svojimi črnovojniki vrnil v Ljubljano in se kar od tam odpravil spet v novo vojno – na Koroško v boje za našo severno mejo.
Franc Verovnik
