Franc Zupančič se je jeseni leta 1914 pripravljal na odhod na fronto. V Karpatih (Slovaška) mu je pozimi omrznila noga, po ozdravitvi so ga poslali v Galicijo aprila 1915, kjer je prevzel poveljevanje 1. vodu 2. stotnije 27. domobranskega pešpolka.
Opisovanje potovanja v fronto v Karpate konec decembra 1914 se je začelo, kot da se peljejo na zanimiv izlet v tuje kraje. A kmalu so težke vojne razmere občutili na lastni koži: “Ob šestih zvečer sem ubil prvega sovražnika. Bila je uš.” Smisel za humor je pričel bledeti po prvih mrzlih sneženih nočeh, nazadnje mu je omrznila še noga. V ljubljanski bolnici Mladika so ga pozdravili, vojaške oblasti so ga odlikovale in povišale v nadporočnika, potem pa začetek aprila 1915 poslale spet nazaj na bojišče, tokrat v Galicijo. Tam je ostal do 20. avgusta 1915.
Poletje 1915 je bilo v Galiciji precej zatišno, spopadov nekaj tednov ni bilo, življenje se je odvijalo v strelskih jarkih, kjer so si postavili lesene barake. Prirejali so tudi veselice, na katerih so plesali in prepevali predvsem slovenske pesmi. Zupančič je bil odličen tenorist. Ob tem so trčili z nemškimi oficirji, saj je bilo petje slovenskih pesni v avstrijskih deželah prepovedano.
Poletje 1915 je bilo v Galiciji precej zatišno, spopadov nekaj tednov ni bilo, življenje se je odvijalo v strelskih jarkih, kjer so si postavili lesene barake. Prirejali so tudi veselice, na katerih so plesali in prepevali predvsem slovenske pesmi. Zupančič je bil odličen tenorist. Ob tem so trčili z nemškimi oficirji, saj je bilo petje slovenskih pesni v avstrijskih deželah prepovedano.
Na gališkem bojišču pa so si privoščili skoraj objesten dogodek za vojne čase. Eno od nočnih veselic v strelskem jarku so zaključili z nenavadnim pevskim koncertom. Zupančič je šel z dvema tovarišema preko žičnih ovir proti ruskim položajem. Sto korakov pred ruskimi jarki so večglasno zapeli več slovenskih narodnih pesmi, nato pa se mirno vrnili nazaj v svoje jarke. Rusi bi jih lahko medtem postrelili, vendar jih niso. So jim bile pesmi Stoji, stoji Ljubljanica in Venček na glavi tako všeč, da so tudi oni uživali v zborovskem petju?
Dogodek je Zupančič imenoval Nočni koncert. V časopisu Slovenski narod je 31. julija 1915 (stran 3) izšel članek V moderni vojni: Kvartet ad hoc (avtorja Vinka Mazija), ki podrobno opisuje nočno petje na ruski fronti.
Sicer so kasneje na bojišču v Galiciji bojevali hude boje pri Černalici. Doživljali so močna ruska obstreljevanja. O tem je pisal tudi Slovenski narod leta 1915. V časopisu je članek, ki hvali hrabrost Zupančiča, da je v najhujšem ognju delal kritja in spodbujal moštvo z dobrim zgledom. Bil je ustreljen v nogo, vendar se je še naprej boril. Slednje pa ne bo držalo – v dnevniku bi zagotovo omenil, če bi bil res ranjen.
V tem času je tudi Zupančič napisal članek za Slovenski narod (7. avgust 1915, št. 179, str. 1) Pred enajstimi meseci in danes (avtor Franceljnov Francelj). V časopisih iz vojnih let je Franc Zupančič kar nekajkrat omenjen. Vojna je bila prva leta zelo pregledna, saj so časopisi redno objavljali imena ujetih, ranjenih in ubitih vojakov. Poročali so tudi o odlikovanjih in napredovanjih. Kasneje je bila cenzura ostrejša in ni več toliko informacij.
