Takoj v ponedeljek smo začeli z vajami za na fronto. Sedaj se je šele začelo pravo trpljenje. Obložen je bil vsak s popolno »ristung« (opremo, op. ur.) in s tem se je bilo treba v eni četi (do 70 mož) v hipu raztegniti v bojno črto. Mož od moža je moralo biti do pet metrov razdalje. Posebno skrajnji so morali dolgo teči z vso silo in to smo ponavljali, da je šlo brez napake.
Od napora smo bili vsi premočeni, nato pa ležali v tej vrsti v kritjih in se eden ali dva moža do 5 korakov naprej pomikali in vedno tako, da če je bilo mogoče se zopet v novo kritje vlečti in pri tem razna povelja po besedah pošiljati od moža do moža čez celo vrsto sem in tja. Tako je bilo včasih do dve uri in pri tem nas je začelo zebsti in to je zelo slabo vplivalo na zdravje. Imeli smo tudi obleko mokro, ker so bila tla močvirnata.
Pri teh vajah sem jaz občutil tako žalost in bil sem izmučen do skrajnosti, da še nikoli v svojem življenju ne tako. Res, ko bi človek ne imel vere v Boga in njene zapovedi, bi obupal in si končal življenje.
P. Naglič, 2007
