Napisano na kamnu

“… A moja roka je raskava vsa od

kamenja in ostrih skal, kako naj

pogladim ti lice? …”

Srečko Kosovel: Bianca

 

Kamnolomstvo in kamnoseštvo na Krasu

Ni samo narava tista, ki je na Krasu dala kamnu obliko. Tudi človek je imel kaj pri tem. Na Krasu je bil kamen glavni gradbeni material in kaj kmalu ga je človek spremenil tudi v dekorativni element, ki še danes krasi kraške hiše. Kamnolomstvo in kamnoseštvo imata že tisočletno tradicijo. Že v antiki so poznali kraške kamnolome daleč naokrog (npr. Cava Romana v Nabrežini), v srednjem veku pa ta tradicija ni zamrla, ampak je postala osnova, iz katere so ‘črpali znanje o kamnu’ tudi v 16., 17. in še posebej v 18. stoletju. Takrat so na Kras že prihajale novosti, ki so povzročile dodaten razvoj v kasnejših obdobjih, zlasti v 19. stoletju – razvoj cestnega omrežja, novi estetski vidiki in pojmi o izvoru lepega ter, ne nazadnje, razvoj prevozništva na krajše razdalje.  

Vrh kamnolomstva in kamnoseštva na Krasu se je začel z gradnjo Južne železnice (1842–1857) in je trajal približno do konca prve svetovne vojne (1918). V tem času se je začela množična proizvodnja, predvsem kot posledica sprememb v prometu (železnica, posodabljanje cestnega omrežja) in, ne nazadnje, tudi pospešenega razvoja drugih dejavnosti (furmanstvo – prevozništvo na daljše razdalje, živinski sejmi …). Pred tem sta bili obe obrti omejeni bolj na ‘rodbinsko’ delovanje, ki je bilo bolj lokalno, kar velja zlasti z čas od 16. do 18. stoletja. Po zlatem obdobju je prišlo do zatona, saj je to območje prišlo pod italijansko oblast. Nabrežinski kamnolomi, ki so za časa Avstrije in kasneje Avstro-Ogrske postali svetovno znani, niso bili več tako enkratni, unikatni, saj so v ‘novi državi’ območja kamnolomov in kamnoseške dejavnosti že obstajala (okolica Verone, Carrara …). Po drugi svetovni vojni je bil razvoj obeh obrti na Krasu postopen in počasen. Kamnoseštvo in kamnolomstvo so imeli za nazadnjaško, zastarelo, v nekaterih pogledih celo ‘reakcionarno’.

Ponoven večji razmah se je začel po letu 1991. Zlasti v zadnjem času se je zelo povečalo število šolanih kamnosekov, za kar ima velik pomen tudi Visokošolsko središče v Sežani, še posebej oddelek za oblikovanje materialov.  

Na način prodobivanja naravnega kamna v veliki meri vpliva tudi velikost nahajališč naravnega kamna. 

Pridobivanje naravnega kamna je ločevanje velikih monolitnih blokov od kamnite stene in nato zvračanje na etažo. Pomembni sta lega in gostota naravnih prekinitvenih ploskev. Glavni proizvod kamnoloma so večji kosi. Pri tem je zelo pomemben izplen blokov (delež pridobljenih blokov glede na skupno količino odkopane kamnine), ki je eno glavnih meril produktivnosti kamnoloma (Mirtič, 1999, 18). Pomembni so tudi stranski produkti: večji nepravilni kosi – tomboloni, zidni kamen, lomljenec in agregat. Poleg blokov izdelujejo še oblikovance (robnike, kocke), pri plastnatih in skrilavih kamninah pa plošče.

Uvedba modernejšega orodja in pozneje tudi strojev ne seže dolgo v preteklost, pač pa šele na konec 19. stoletja. Kot pogonsko sredstvo so takrat postopoma začeli uporabljati motorje. Najprej so uporabljali parne stroje, pozneje pa stroje na bencin oziroma nafto (Brecelj-Legiša-Vogrič, 1989, 67). Še pred uvedbo strojev so bili delavci razporejeni v več skupin. Osrednjo vlogo so imeli kamnolomci, ‘kavadurji’, ki so lomili kamenje na dnu kamnoloma, ‘jave’. Delavci v javi so imeli natančno določeno delo. Tako so v kamnolomih delali žlovarji (žlovar je bil vajenec, ki je odnašal kamenje in čistil okolico mesta, kjer so začeli rezati blok), žvakadurji (žvakadur je izklesal luknje – škavare, škavadure – in vanje zatikal zagozde; ko je zabil kakih 50 zagozd v kamen, se je blok sam odlomil; nato so ga dvignili z močnimi zintami) in že omenjeni kavadurji (kavadur je oblikoval blok tako, da je ostal le zdrav kamen). V procesu pridobivanja kamna, od lomljenja oz. žaganja skladov do prve obdelave, moramo paziti, da ne spregledamo nekaterih naravnih napak kamnine, kot so razpoke, prelomi ali lapež (to so žile, po katerih kamen poči, po katerih se kamnina razcepi). Za kamnolomce pa sta bila in sta še zmeraj pomembna izraza libro (to so tanke razpoke, po katerih se kamnina razcepi) in daska (prekinitev v sedimentaciji). Lapež, libro in daska pa pomenijo lahko celo prednost, ki jo s pridom izkoriščamo pri lomljenju skladov ali pri klanju kamnin.

Kamenje so lomili skupinsko. Najprej so izdolbli od 30 do 40 cm in od 80 do 100 cm globok kanal. Pri tem so uporabljali do 1,2 m dolge špice in težka kladiva, ‘macole’. Pod blokom pa so ponovno izdolbli od 10 do 30 cm globok žleb, ‘kunjero’. Vanjo so na razdalji od 10 do 15 cm zabili železne zagozde, daljše od 35 cm. Da se stene žlebiča ne bi krušile in da bi zagozde pritiskale na obe strani enako, so žleb obložili z železnimi ploščicami. Te vložke, ki so bili dolgi od 10 do 20 cm in široki do 10 cm, so imenovali ‘švaje’ (Brecelj-Legiša-Vogrič, 1989, 70). Sledilo je nabijanje po zagozdah s težkimi kladivi, težkimi 8, 10, 12 ali 15 kg. Tako so dvigovali kamnite bloke s prostornino do 10 m³. Ko je bila kamnita klada ali blok ločena od stene, so jo še nekoliko dvignili in pod njo postavili dolge špice ali drogove, ki so bili na enem koncu koničasti, na drugem pa so imeli ‘uho’. Dolgi so bili do tri metre in težki do 12 kg. Ljubkovalno so jih imenovali ‘marjanca, marjana’. Ob ritmičnem bodrenju je blok dvigovalo po šest ‘kavadurjev’. Pomagali so si tudi z vlečenjem vrvi, ki so bile privezane za ušesa ‘marjan’. Ko so blok dvignili dovolj visoko, so podenj položili jelene krogle različnih velikosti, s pomočjo katerih so kamniti blok odvlekli iz kamnite gmote.

Pridobljene bloke so pozneje klali, sekali in žagali na manjše bloke. Sprva so uporabljali ročne jeklene žage. Pri žaganju pa so si pomagali še s t. i. jeklenim peskom, ‘maso’, ki so jo vsipavali v zarezo pred vsakim potegom žage. To sta delala dva žagarja. V enem dnevu sta zarezala le kakih 10 do 15 cm globoko. Ob prelomu iz 19. v 20. stoletje so te žage zamenjale motorne žage, ‘gartarce’. V Nabrežini so imeli take žage najprej v kamnolomu Andretti, nato v Cavi Romani in zatem pa še v ostalih podjetjih (Brecelj-Legiša-Vogrič, 1989, 71).

Odpadno kamenje, ‘škaje’, so odnašali vajenci, ‘grzuni‘. Odnašali so ga s pomočjo ‘nečk’.

Nad kamnolomom je bil ‘vinč’, priprava na škripec, s katero so vlekli težke kamnite klade z dna ‘jave’ na ‘plac’ nad kamnolomom. To delo so opravljali ‘težaki’, po dva na vsaki ‘kluki’. Kamen je drsel po klančini po valjih, ki jih je en težak prestavljal. Manjše bloke so vozili s parizarji, ki so imeli široka platišča.

Ko so bili kamniti bloki na ‘placu’, so jih prevzeli ‘šp’ntači’ ali ‘zbosadorji’. Ti so jih na grobo obdelali s ‘špico’, macolo ali kladivom, imenovanim ‘škajavnik’. ‘Šp’ntači’ in ‘kavadurji’ so bili Kraševci. Uporabljali so tudi težje orodje. Kraški ‘šp’ntač’ je uporabljal kladivo, težko od 3 do 3,5 kg, medtem ko je Furlan uporabljal le 2 kg težko kladivo. Grobo obdelane kamne so ‘šp’ntači’ obdelali z manjšim dletom, ‘pančotom, punčotom’. ‘Kavadurji‘ in ‘šp’ntači’ so delali pod milim nebom, zato so bili dovzetni za različne bolezni. Poleti je bilo najhuje. Ko je sonce pripekalo, so izgubili mnogo tekočine, zato jo je bilo potrebno nadomestiti. Tako se je dogajalo, da so spili velike količine vina. Težava je bila v tem, da je bila gostilna, v katero so običajno zahajali, v lasti lastnika kamnoloma, tako da so velikokrat kamnolomci delali dobesedno zastonj, saj so v gostilni porabili ves denar.

Kamniti bloki ali manjši kamni so prišli v delavnice, ki so bile v kamnolomu ali drugje. Ljudje, ki so jih prevzeli, so bili ‘štancarji’ ali klesarji.

Ročno orodje za lomljenje, vrtanje in žaganje

Pri lomljenju kamna so v preteklosti uporabljali različne postopke in načine. Na način lomljenja kamna je vplivalo to, ali so bili skladi kamnine plastoviti ali v obsežnih skladih. Najpogosteje so posegli po naslednjih metodah:

– lomljenje s klini (običajno so bili železni ali jekleni, le redko tudi leseni) ali

– lomljenje s pomočjo razstreliva (dinamit, smodnik).

Klini, ki so jih uporabljali za lomljenje kamna v manjše kose, so bili običajno lažji in krajši (punčoti, pančoti), klini za suvanje od kamnite mase ali suvalni klini (zagozde) pa so bili daljši in so tehtali do 8 kg.

Poleg klinov so uporabljali še ročne svedre in lomilni drog. Svedre so delili na dletaste in križne.

Orodje za pripravo surovca in končno obdelavo kamna

Orodje uporabljamo predvsem za premikanje, dviganje in nameščanje obdelovanca na mesto za končno obdelovanje. Obdelovanec se običajno namesti na kamnolomsko ali kamnarsko kozo (od 50 do 70 cm visok zaboj, napolnjen s peskom). Pri tem so uporabljali tudi t. i. kamnolomsko ali kamnoseško mizo z vrtljivo glavo. To so bili razni navori (štanga – marjana, pjede de porko, štangulin ali, npr., leseno deblo), rovnice, kljunače in valjarji ali kroglice.

            Vse to pa ne bi bilo mogoče, če ne bi imeli tudi orodja in opreme za zarisovanje in uravnavanje. To so bili:

– zarisovalci,

– usmerna ali uravnalna letev (štaza),

– šestilo zarisovalec,

– odmerno šestilo,

– odmernik za debeline, šablone, ravnila, meter, krivuljniki …

– fiksni (škvara) in pregibni kotniki (škvara, cota),

– jeralniki (kontrola kotnosti klesanja profila in kotnosti ploskve).

Kladiva

Najbolj znane so bile macole, ki so bile različnih dimenzij. Macole so uporabljali za drobljenje, lomljenje in odbijanje pa tudi za grobo obdelovanje kamna z drugim orodjem (z dleti in špicami). Večje in težje so bile namenjene predvsem drobljenju in lomljenju. Težke so bile od 5 do 12 kg. Macole, ki so tehtale manj kot 5 kg, pa so uporabljali predvsem za odbijanje in obdelovanje kamna.

Posebej zanimive so bile železne macole, ki so imele luknjo v čelu, ki so jo mnogokrat zamašili s posebnim čepom. Luknja je nastala zaradi nenehnega tolčenja po špicah ali kakem drugem orodju. Zaradi prevelike in prehitre obrabe materiala so sčasoma začeli uvajati kladiva iz boljšega in kakovostnejšega jekla.

Površinska obdelava kamna

Ko govorimo o površinski obdelavi kamna, govorimo predvsem o brušenju in poliranju kamna. Brušenje delimo na tri stopnje: grobo, fino in poliranje. Ročno to dosežemo z uporabo zobatih kladiv.

Brušenje delimo še na mokro (z uporabo vode) in suho. Fino brušenje so izvajali z umetnim ali naravnim plovcem. Uporabljali so tudi brusilno moko, pesek in brusilne kamne. Po drugi svetovni vojni so za brušenje arhitekturnih členov uporabljali predvsem kolute iz ‘smirka’ z vrezanim negativnim profilom, za trde kamnine pa tudi posebno oblikovana železa za brušenje (Kregar, 1947, 100) in blato iz jarmenikov, ki so ga dobili, ko so žagali trde kamnine.

Zadnja faza je loščenje ali poliranje kamna, ki so ga v povojnem obdobju izvajali na naslednji način: obdelan kamen so najprej premazali z mešanico kositrovega pepela in žveplovega cveta. Sledilo je brisanje omenjene mešanice in namaz z loščilom.

Ročno kamnoseško orodje

V grobem delimo kamnoseško orodje za ročno obdelavo na štiri skupine: 

– dleta,

– špice,

– sekire in

– kladiva.

Dleta

Delimo jih na ravna dleta (z rezilom) in zobata dleta, ravna pa še na široka in ozka.

Široka ravna dleta delimo v brazdarje z ostrim rezilom, s katerimi brazdamo površino kamna, in na odbijače z enostranskim rezilom, s katerimi robove kamna odbijamo. Najbolj znan odbijač na Krasu se imenuje ‘ščopador’.

Ozka ravna dleta delimo na gladilce, s katerimi gladimo površino (med njimi so tradicionalni škrpeli), na profilirana dleta, s katerimi obdelujemo profile na kamnu, in na strgala, s katerimi so včasih grobo ravnali površino (tradicionalne rašine; Pertot, 1994, 82).

Zobata dleta (gradine) so dvozoba, večzoba, z ravnimi in koničastimi zobmi, s katerimi brazdamo površino mehkih in poltrdih kamnin.

Špice

To so v bistvu koničasta dleta, ki jih delimo na špice z masivno konio (za odbijanje in grobo špicanje), špice z ostro konico (fino špicanje) in v špice zarisovalce.

Sekire

Poznamo ravne (sekire z rezilom), zobate in kombinirane. Z ravnimi površino sekamo, z zobatimi pa grobozrnato obdelamo. Najbolj znani zobati sekiri sta krempač (martelina) in grob krempač (martel).

Kladiva

Ta skupina orodja je najbolj ‘razvejana’. Kladiva delimo na lesena, navadna, klinasta, koničasta, zobata in brazdasta.

Lesena kladiva uporabljamo predvsem za fino in zahtevno obdelovanje kamna z drobnim orodjem.

Navadna kladiva uporabljamo za lomljenje, drobljenje in odbijanje kamna. Običajno jim pravimo tudi macole. So tudi različnih velikosti in iz železa ali jekla.

Klinasta kladiva uporabljamo za odbijanje in lomljenje kamna ter za ravnanje površin z grobim nasekovanjem (Pertot, 1994, 82).

Koničasta kladiva so pomembna zlasti za izravnavo površin. Najbolj znan predstavnik teh kladiv je oskrd ali dvokoničar. Delimo jih na:

– oskrd za grobo špicanje in odbijanje mehkih in poltrdih kamnin,

– težka oskr ali broka,

– manjša oskrd in

– kladivo za drobljenje kamna.

Zadnja skupina so zobata ali brazdasta kladiva, ki so jih na Krasu začeli uporabljati šele po letu 1880. Delimo jih na kladiva za štokanje (kronska kladiva) in kladiva za brazdanje (brazdači). Najbolj znano kronsko kladivo je bočarda ali bačarda.

Med posebna orodja bi lahko šteli še ločne svedre, žage, pomožno orodje in venčenjak. Slednji je v bistvu oblič za mehko kamenje. Narejen je bil iz jeklenega lista, ki je bil podoben žagi in je bil brez zob. Ta list je bil vijugasto vložen v les. Služil je za fino obdelavo arhitektonskih členov. 

Pomožno orodje je bil sestavni del vsakega kamnoseka. Bil je njegov lastnik in nikomur ga ni posojal. Med to orodje je spadal tudi lesen zaboj, v katerega je bilo zloženo pomožno orodje. V njem je moralo biti ravnilo (iz jekla in dolgo najmanj 50 cm), kotnik, šestilo, krempač, bočarda, brusni kamni, pisala (svinčniki, krede), šablone, črtalo (jeklena paličica, ki je služila za prenašanje profilnih črt s pomočjo šablone na kamen), leseno kladivce ter jeralnik (železo za nanašanje in merjenje raznih kotov).

Še pred nekaj desetletji je pridobivanje kamna temeljilo zgolj na naravnih lastnostih samega kamna. Tako so se ohranili izrazi lapež (žile, po katerih kamen poči, se razcepi), libro (tanke razpoke, po katerih se kamen razcepi) in daska (prekinitev v sedimentaciji kamnine, vrzel v plastovitosti). Izrazit napredek v uporabi modernejšega orodja je bil izum vrtanja. Ko so ročno izvrtali luknje v kamnito maso, so vanjo, zlasti pozimi, natočili vodo, ki je povzročila, da so zaradi zmrzali nastale številne razpoke. Tako so lažje ločili kamniti blok od celotne gmote. Šele po odkritju orodja na stisnjen zrak se je proizvodnja izrazito povečala. V kamnolomih so bila zlasti uporabna različna pnevmatična kladiva.

mag. Davor Kernel, muzejski svetovalec Goriškega muzeja