V drugi polovici 20. stoletja je prevelika obremenitev Glavnega oziroma Starega mosta in navezovalnih cest dušila pretočnost prometa. Rešitev problematike je bila gradnja novega magistralnega mosta. Priprave nanjo so pospešeno stekle v letu 1959 z iskanjem primerne lokacije. Obstajale so tri možnosti:
- Ulica Vita Kraigherja in Ulica talcev na levem bregu ter med bolnišnico in Kazenskim poboljševalnim domom Maribor (KPD) na desnem bregu,
- smer v osi KPD in Cvetlična ulica (Ulica heroja Šlandra),
- Mlinska ulica in ob železniški progi s priključkom na križišče Tržaške ceste in Ptujske ceste.
Kot najprimernejša je bila izbrana prva.
Stari most, zgrajen leta 1913, je bil do izgradnje Titovega mosta edini cestni most preko Drave za Maribor in okolico, ki je imel večjo nosilnost. Po njem je potekal mestni, medkrajevni in celo mednarodni promet v smeri Šentilj-Maribor-Ljubljana, kar je ob konicah povzročalo gnečo in zastoje, pogoste pa so bile tudi prometne nesreče. Ker je cesta potekala preko železniške proge Maribor-Dravograd, so zamude prav tako povzročale zaprte železniške zapornice. Rešitev prometne problematike je bila v izgradnji dodatnega, novega mosta čez Dravo.
Priprave na gradnjo so pospešeno stekle leta 1959. Svet za komunalne zadeve in urbanizem pri Okrajnem ljudskem odboru Maribor je predložil tri predloge za lokacijo novega mosta, od katerih se je izkazala za najprimernejšo tista, ki je most umeščala med Ulico Vita Kraigherja in Ulico talcev na levem bregu ter med bolnišnico in Kazensko poboljševalnim domom Maribor na desnem. Svet je prav tako sklenil, da se naroči izdelava investicijskega programa za novi most. Za sodelovanje pri pripravi programa je bila imenovana strokovna komisija inženirjev v sestavi: predsednik Boris Pipan in člani Franc Krajnčič, Jože Starič, Milan Černigoj, Vlado Šlajmer, Bogomir Ranc ter Branko Podlesnik. Investicijski program, ki ga je nato naročila Uprava za ceste Ljudske republike Slovenije, je izdelalo podjetje Komunaprojekt Maribor. Marca 1960 ga je potrdil Izvršni svet Ljudske republike Slovenije. Gradnja mosta, ureditev priključnih cest in ureditev križanja z železnico so bili v programu predstavljeni z ekonomskega, prometnega ter tehničnega vidika. Predvidenih je bilo več različic izgradnje mosta, in sicer v klasični betonski, prednapeti ali jekleni konstrukciji. Končna odločitev je bila prepuščena investitorju.
Za izdelavo glavnega projekta so razpisali interni natečaj. Mariborsko podjetje Tehnogradnje je izdelalo projekt za most iz prednapetega betona – odgovorni projektant je bil Boris Pipan -, Metalna Maribor pa za most v jekleni konstrukciji, čigar odgovorni projektant je bil Egid Milavec. Zaradi ugodnejše ponudbe so za izvajalca izbrali podjetje Tehnogradnje in njihov projekt mosta iz prednapetega betona. Pogodba med investitorjem in Tehnogradnjami je bila podpisana 20. oktobra 1961. Odgovorni projektant glavnega projekta je bil dipl. ing. gradbeništva Boris Pipan. Pri njem so sodelovali številni strokovnjaki, kot so bili inženirji Boltežar Hvastija, Peter Oman, Vlado Cimperšek, Franc Martinc in Jaš Žnidarič, statiko in konstrukcijo sta pregledala prof. dr. Srdjan Turk in Dušan Farčnik, delo sta nadzorovala dipl. ing. Franc Krajnčič in Filip Kerec, vodja delovne enote, ki je most gradila, pa je bil najprej dipl. ing. Franc Runovec ter za njim dipl. ing. Franc Mušič. Prvotnega odgovornega vodjo gradbenih del Borisa Pipana je nasledil Boltežar Hvastija.
