Na podeželju je bilo malo drugače

Joži Koder nam je predstavila praznovanja in običaje, ki so jih poznali na podeželju, na kmetih. Veliko spominov je predstavila iz svojega otroštva v Kovorju, o Lomu pod Storžičem sta ji povedala Janez Slapar Temšak in Metka Kavčič, seveda pa zajema iz svoje nedavno izdane knjige O Dolini in Dolincih.

Prazniki na podeželju so se razlikovali. Moral si si jih zaslužiti, praznik pride po trdem delu.

Veliki šmaren

Najbolj se spominjam velikega šmarna(15. avgust). Npr. po tem, da si takrat naokrog letal bos, pa tudi po tem, da je v Kovorju takrat semenj, čez dva dni pa še veselica. Za ta praznik je bilo treba dobiti moko. Imeli smo majhno kmetijo, a veliko njivo pšenice. Tista njiva je bila kot praznik, ob vetru se je osrebrila, opazovali smo, kako njiva zori. Ob Jakobu je pšenica zrela in smo jo poželi. Ob 4. uri zjutraj smo šli od doma, ob 7. je bilo že požeto. Dali smo v kupe, s konjem pa peljali v kozolec, ki smo mu rekli stog. Po 10 do 12 dnevih se je žito posušilo in smo ga dali v snope in voz, lepo poravnali, če ne se je vse skupaj prevrnilo. In ker smo bili otroci nenatančni, smo ga prevrnili ravno okrog 14. ure, ko so vsi hodili iz službe mimo. Peljali smo na skedenj ene od sosednjih kmetij in tam »mašinali«, v stroj smo metali snope in tako ločevali slamo od pšenice. To je bilo izjemno prašno delo, trajalo je do 14 dni. Zvečer smo bili tako utrujeni, da smo se tudi umili samo na pol. Po teh dveh tednih smo se vsi skupaj šli umit v Tržiško Bistrico, takrat je kar črna voda tekla od nas. Da si se končno umil, je tudi pomenilo majhen praznik.

Največji praznik je bilo to pšenico peljati v mlin. Midva z bratom sva znala »furat« in sva se prepirala, kdo bo peljal. Vedno je on zmagal, starejši in močnejši. Peljali smo v mlin na Brezovem, majhen zaselek treh hiš, reklo se je Pri Mlinarju, pisali pa so se Pogačnik. Mlinar je bil zelo strog človek. Moral si ga prositi, da je obljubil, da bo pšenica pravočasno zmleta. Si pa pri njih večkrat dobil kos kruha, če si pripeljal v mlin.

Ko se je ob šmarnu pekel kruh, smo povabili sorodnike, s katerimi se sicer nismo obiskovali. Šele ko so gostje odšli, smo se mi upali najesti. To je bil velik praznik za nas, takrat se ni delalo, samo živino si »nafutral«. Ravno zato pa smo ogromno stvari morali pripraviti vnaprej. Najbolj »fajn« je bilo, če je bil praznik na 15. avgusta, saj je sledil sv. Rok, naslednji dan pa je bila kovorska gasilska veselica. Spomnim se Goričanovih fantov in njihovih melodij.

Dan mrtvih

Za dan mrtvih smo bili vsi v črnem: črni čevlji, črne rute, črne jope, črni plašči, črne nogavice z robom. Samo sveče so bile bele. Spomnim se neskončnih molitev za rajne. To je bilo utrujajoče. In pa pogovore s tetami o pokojnih. Zanje smo pustili celo noč goreti luč, češ, če kdo pride, da se ne bo kam zaletel. Tega me je bilo strah, takrat po par dni nisem upala niti v hlev.

Sv. rešnje telo

Za sv. rešnje telo so bile procesije. To mi je bilo najlepše, da sem pokazala svojo obleko. Ob beli oblekici sem imela izredno velike črne čevlje. Na predvečer sem šla po cesti in se zarila v kup peska. Čevlje sem popolnoma odrgnila, stran ni šlo z nobenim globinom, pa sem vseeno z njimi šla na procesijo. Za procesijo je bilo treba okrasiti okna. Da ja ne bi mama takrat gledala skozi okno, da je ne bi videla. Na sredo se je dalo razpelo, ob strani »lajhterje«, svečnike s svečami. Kakor hitro je šla procesija mimo, je mama hitro ugasnila sveče, da ja ne bi gorele v prazno.

Po pripovedovanju  posvečajo v Kovorju pri Travnarju posebno pozornost živini za božič. Takrat spečejo božični kruh in ga zdrobijo med repo in peso in to poškropijo z »žegnano« vodo, ki ji pravijo trikraljevska voda, ker je bila blagoslovljena na svete tri kralje, in dajo kravam. Za konje pa kruh in korenje poškropijo  s Štefanovo soljo, s tisto, ki je bila blagoslovljena na sv. Štefana.

Semnji

Po pripovedovanju Metke Kavčič so v Lomu za semenj spekli orehove štrukeljce. Lomljani imajo semenj drugo nedeljo v oktobru, tako naj bi bilo tudi v delu Tržiča, kot spomin na posvetitev farne cerkve v Tržiču. Šlo je za majhne štrukeljce. Doma so imeli gostilno in oče jih je dal vsem gostom, ki so odhajali iz gostilne, da jih je nekako počastil. Hkrati ko so odšli, je stopil za njimi še s flaškonom vina. Večkrat so popili celo več kot prej v gostilni.

Vsak otrok je za božič dobil en velik kos potice. Pr’ Robež so spekli tri velike kolače, za vsak sveti večer enega. Dala je vsakemu otroku po enega in rekla: “Pojejte, kadar hočete, če boste takoj, potem boste brez.”

Binkošti: pozornost njivam in poljem. Vzeli so kadilo, ga pokadili in pokropil z »žegnano« vodo in pušpanovo vejico. Povezanost v vero z dobro letino. Preden so živino spustili na pašo,  so poškropili člane družine in živino. Potem so živino spustili na plano, z njo je šel pastir in jo peljal na planino, s sabo je imel z »žegnano« vodo poškropljeno palico. Za binkošti so se dekleta umivala z binkoštno roso. Če je bila posvečena in če se umiješ z njo, ne boš dobil kožne bolezni, obraz ti bo ostal lep in mlad.

Janez Slapar Temšak: God. sv. Janeza Krstnika, 24. junij. V gozdu so nabrali orlovo praprot in jo dali po 3 do 4 vejice pod mizo ter v vsak prostor po hiši. Vse to z namenom, da bi sv. Janez Krstnik lahko tam prenočil. Na okenske  »gautre« so navezali »pušeljce« – da bi svetnik vedel, kje vstopiti. Med rožami je bilo največ kresnic, ivanjščic. Odvečne kresnice so posadili po lončkih in jih pustili na okenskih policah. Če je kakšna hitro uvenela, je to pomenilo, da tisto leto v hiši nekdo umre. Praprot, ki je tako značilna za kresnikovo, so zjutraj pobrali in nesli v svinjak, da živali ne bodo bolele noge. Vse je bilo povezano z neko vero. Prav tako nisi smel za kresnika odreči gostoljubja slučajnemu mimoidočemu. To je pomenilo nesrečo za hišo. 

Za sveto rešnje telo je bila obvezna procesija in poleg tega še postavitev mlaja. Starejše ženske so nabrale šopke cvetja in jih nesle v cerkev blagoslovit, v jeseni so jih posušile in iz njih pripravljale bolnikom čaje. Pravijo, da je zaleglo.

Božič v Dolin nad Tržičemi

Zdravko: vse praznovanje je prepleteno z molitvijo – po stari molitveni knjigi iz leta 1778 Evangelija listi ino brage, katere se bero ob nedelih čez lejto. To knjigo beremo že od nekdaj, oče jo je prinesel od »Ukca«, kjer je bil doma. Tam je bila navada, da je vsak, ki je šel od doma, dobil knjigo verske vsebine, za srečno popotnico. V mraku pokadimo okoli hiše, nato pa še živali in vse predmete in prostore v hiši. Ustavimo se pri jaslicah in zmolimo do konca. Družina sede k mizi, začnemo brati. Na poseben listič zapišemo, kdo in kaj je prebral in ga damo v knjigo. Beremo vse tri svete večere. Stara mama je z Jezerskega prinesla navado, da najprej postavimo mlince na mizo, nato kruh, narezan na koščke, polit s kropom. Po jedi, ki jo vsak vzame le košček, damo knjigo v škatlo in nato na podstrešje, da se ji kaj ne pripeti.

Orehove potice so pekli za vsakega v hiši po eno. Preden je šlo testo v peč, so šli na vrt po zeljnata peresa. Na te liste so naložili testo, ga dali v peč, da je zacvrčalo in na poseben način zadišalo po hiši. Ko je bil štrukelj pečen, so list obrnili, na zgornjem listu je ostal nekakšen vzorec, ki je bil na pogled zelo lep.

Omeniti pa je treba tudi romanja: v zahvalo za dobro letino, kot prošnja za zdravo živino, družino, otroke, za letino, zakon … Poznali so enodnevna ali dvodnevna. Tako so hodili k sv. Katarini v Lom, za pamet, k sv. Luciji pod gorami za oči, k sv. Valentinu na Ovsiše za zdravo živino, ude, roke, noge. Prav tako so se udeleževali roman na Višarje.

Še veliko nam je povedala Joži Koder o zanimivosti iz Doline nad Čadovljami, natančneje o izročilu te doline si lahko preberete v njeni knjigi O Dolini in Dolincih : pripovedi Zdravka Dovžana in drugih Dolincev o ljudeh in življenju, ki izginja.