Anton Perko je predano slikal dobrih petdeset let. Ob zadolžitvah, ki mu jih je nalagala mornariška služba, je gojil in uresničeval svoj slikarski in risarski talent od svojega dvajsetega leta, ko so datirana njegova najzgodnejša znana dela, pa do smrti v Dubrovniku leta 1905, ko je datirana tudi ena njegovih zadnjih slik v olju, ki prikazuje nočno izplutje ribiških ladij.
Na službeni dolžnosti je preplul in dobro spoznal Jadransko, Egejsko in Črno morje, pa tudi vzhodno Sredozemlje. Kot sta zapisali že Milena Moškon in pozneje dr. Sanja Žaja Vrbica z dubrovniške univerze, je Anton Perko svojo slikarsko žilico izpopolnjeval pri Josephu Sellenyju (1824–1875) in Jeanu-Baptistu Henriju Durand-Bragerju (1814–1879). Slikar krajin in litograf Joseph Selleny je postal znan, ker je bil izbran za spremljajočega slikarja avstrijske fregate Novara in njeno pot okoli sveta, ki jo je opravila med letoma 1857 in 1859. Drugi Perkov učitelj, Henri Durand-Brager, je bil francoski orientalist, marinist, slikar pomorskih bitk in fotograf, ki je motive za svoja dela črpal na potovanju v Južno Ameriko, v Tanger in Mogador ter na Krimu, kjer je bil med letoma 1854 in 1856, v času vojne proti Rusiji. Prav Durand-Brager je občutno vplival na Perkovo slikanje in izbor motivike, zaradi katere je Perko postal predvsem slikar marin in eden redkih orientalistov iz avstrijskih dežel. Njegovo slikanje ostaja v okvirih romanticizma in realizma. Na začetku petdesetih let 19. stoletja, ko se je Perko začel ukvarjati s slikarstvom, se je v Avstriji iztekalo obdobje bidermajerja, katerega ljubezen do detajlov, nagnjenje k potovanjem in upodabljanju krajin, sentimentalni pogled na svet in odsotnost kritičnega pogleda nanj so ostali pri Perku globoko zakoreninjeni vso slikarsko kariero.
V njegovih delih pogrešamo človeške figure. Včasih se v krajine, marine ali vedute kakšna ujame, kot na sliki Ulica v Dubrovniku, kjer pa le predstavljajo oblačilno kulturo, kostume ali značilne noše. Podobno občutje oddaja tudi slika Ribič na morski obali, brez vsake kritične, čustvene note, kjer je v lepo morski pokrajini ribič zgolj statist.
Motivno ga vseskozi navdihuje in prevzema morje in udarjanje razburkanih valov ob skalnato obalo ali utrjeno arhitekturo obmorskih mest; s skoraj fotografsko natančnostjo je znal ujeti morsko peno, ki je nastala ob trčenju dveh elementov, vode in kopnega, kar nazorno prikazujejo tudi njegove slike iz različnih obdobij. Njegovo izbiro slikarskih motivov zaznamujejo predvsem številna potovanja, na katerih je najprej kot mornar služil na različnih ladjah, za tem pa kot spremljevalec svojih delodajalcev, ki so potovali po različnih krajih monarhije in tujine.
V šestdesetih letih je aktivno sodeloval na razstavah, ki jih je organiziralo Društvo likovnih umetnikov Dunaja »Kunstverein«, od leta 1869 pa je bil njegov član in je do leta 1888 skoraj vsako leto razstavljal v Hiši umetnikov (nem. Künstlerhaus), o čemer so poročali tudi različni časopisi. Njegovo ime se je zapisalo v nekatere preglede avstrijskih slikarjev 19. stoletja, omenil pa ga je tudi Constant von Wurzbach v Biografskem leksikonu iz leta 1870. Njegovi naročniki in podporniki so bili iz vrst konservativne habsburške monarhije, ki ji je Perkovo slikanje v vseh pogledih ustrezalo. Kljub neprekinjenemu in produktivnemu slikanju nikoli ni organiziral niti ene samostojne razstave svojih del.
