Kopališča

Toplice

Kopalna tradicija na Loškem je zaradi tople vode že stara. Poljanska Sora je najtoplejša tekoča voda na Gorenjskem, temperatura Selške Sore pa je nižja za 2–3 °C. Kljub temu so prva kopališča nastala ob Selščici. Prvo so postavili že leta 1600 pri današnji tovarni Šešir. Tu so imeli »padarje«, ki so skrbeli za lepotne stvari zahtevnejših gostov. Kopališče je zgorelo v požaru leta 1698. (Kopališče v Škofji Loki, 2002, str. 6) V drugi polovici 19. stoletja so v Vincarjah zgradili tako imenovane toplice. Bile so zaprto javno kopališče z ogrevano vodo v lesenih kadeh. Pozneje so zgradili kopališče pod gostilno »Pri Balantu« pod današnjo avtobusno postajo. (Hafner, 1959, str. 243-244) Leta 1899 je Olepševalno društvo v Škofji Loki zgradilo novo kopališče v Vincarjah, na desnem bregu reke. Imelo je svoj kopališki red in cenik. Kopalci so se kopali ločeno po spolih. V hiši poleg kopališča je stanoval paznik, ki je posojal kopalno perilo in oskrboval bife. V paviljonu nad kopališčem je igrala godba. (Štukl, 2011, str. 42) Kopališče je obratovalo do jeseni leta 1924, ko ga je odnesla narasla voda. (Jerala, 1992, str. 59) Ločani so se lahko kopali tudi v več zasebnih kopališčih, ki so jih zgradili po 1. svetovni vojni. (Hafner, 1959, str. 244)

Tukaj po Sori sva čofotala,

v produ iz peska gradove zidala,
Majda, Majda, tristo hudičev,
daj mi usta, da ne bom kričal!

Spisala Loška smojka (LR 20/1973, str. 294)

Kopališče v Puštalu

Ideja o kopališču se je rodila leta 1924, realizirana pa je bila štiri leta kasneje, ko je Olepševalno društvo dalo zgraditi lesen kopališki objekt s kabinami in malim bifejem na desnem bregu Poljanščice zraven Pepetovega jezu. Sezona se je začela že v začetku junija, njena otvoritev pa je bila vedno slovesna. Obiskovalcem je igrala godba. Med kopalci so prevladovali otroci in šolajoča se mladina. Tudi to kopališče je imelo svoj kopalni red in cenik. Večina je imela lastno kopalno obleko, dalo pa si jo je tudi izposoditi. V Puštal so prihajali poleg loških meščanov tudi okoliški prebivalci in celo Ljubljančani s kopalnim vlakom. (Jerala, 1991, str. 59-61) Olepševalno društvo je skrbelo za vzdrževanje in urejenost lesenih kabin na kolih, ki so služile za odlaganje in shranjevanje obleke. Stalni problem kopališča je bila voda, ki je ob obilnejšem deževju pogosto zalivala kabine. (Kopališče, 2002, str. 8)
Leta 1959 so na mestu nekdanjega lesenega objekta zgradili nov zidan objekt z bifejem, restavracijo, kegljiščem in toboganom. Načrtovali so celo izgradnjo finske savne, prostora za bivakiranje z lesenimi hišicami in umetnega bazena s skakalnim stolpom, otroškega igrišča ter igrišča za odbojko, rokomet in badminton. (Hafner, 1959, str. 244-246) Tobogan, ki je bil prava atrakcija tistega časa, je odnesla narasla Sora že v 60-ih letih 20. st.

Loški slikar Edi Sever se takole spominja kopanja v Puštalu:
»Kopališče na Poljanščici v Puštalu je bilo poleti naš vsakdanjik. Kot se spomnim, je v petdesetih letih imelo lesene kabine za preoblačenje in deske za ležanje, kar pa je z leti vse propadlo.
Vedno je prišlo veliko kopalcev. Fantje smo radi opazovali tista dekleta, ki so se rada razkazovala in so prihajala čez brv preveč izzivalno napravljena za tista leta. Seveda pa to ni bilo všeč moralistkam konservativnega Puštala. Po številnih debatah, ko so se vračale od jutranje maše ali iz trgovine, so sklenile, da takemu pohujšanju odklenka. Tako so se nekajkrat skrile za kapelico ob Hudičevi brvi in loške deve so bile opečene, še preden bi jih opeklo sonce. Nadobudne moralistke so jih namreč pričakale s koprivami.
Leta 1953 so na kopališču na veselje vseh kopalcev postavili tobogan v uporabo starim in mladim. Tako na napravi kot ob njej se je trlo obiskovalcev in gledalcev. Primerilo se je, da se je po toboganu spustilo dekle in še preden je prišlo do vode, je izgubilo hlačke. Fantje, ki so stali ob toboganu, so jo z nasmeškom na obrazu ogovorili: »Pridi ven iz vode, pa dobiš kopalke!« Dekle, čepeč v hladni Sori, je skrivalo svojo identiteto in po kakšnih 15 minutah ugotovilo, da z moledovanjem ne bo učinka. Na veselje vseh je naposled vendarle prišlo iz vode in se le tako dokopalo do svojih hlačk.«

Skalce

V Skalicah

Tu v Skalicah radujem
igranju se valov,
bedeč sanjaje priča
povodnih sem godov.

Rusalke sem jaz videl,
njih petje čul in smeh.
Ob vodi njih plesove
po mokrih gledal tleh.

In zopet slišim pesem,
odmeva temnih les;
to niso bile sanje,
pojo rusalke res!

Glasovi omamljivi,
očaran k vam hitim,
da v harmonijo vašo
od blizu se vtopim.

Grmovje vstran odgrnem
in pomolim obraz:
rusalke cvetolike,
o vidim, vidim, vas!

O ne! – Rusalke niso
te deklice mlade,
to vrle so Ločanke,
ki rake tod love.

Spisala Lujiza Pesjakova, Vrtec 1875 (LR 20/1973, str. 291)

Kopališče v Retečah

Tudi ob Sori pod Retečami se je razvila kopalna tradicija. Sem so se med obema vojnama s posebnim »kopalnim vlakom« vozili ljudje z vseh koncev, še posebej iz Ljubljane.

Nunsko kopališče

“Loške uršulinke so bile na splošno v vsem zelo napredne in tako ni bilo nikakršno presenečenje, da so si omislile svoje kopališče. Tik pod Tonkovcem, kjer se vojaška cesta spusti na glavno cesto, je bilo to. Imele so dve kabini za preoblačenje, struga pa je bila na tistem mestu poglobljena, tako da se je dalo skakati na glavo. Vse skupaj za tiste čase res ni bilo »kar tako«. Imeti svoje urejeno kopališče, namreč. Njihove gojenke so se seveda tja redno hodile kopat.” (Zapisala Meri Bozovičar.)