Pripadnica nekdanjega višjega sloja, ki je po svojih zmožnostih pomagala pri razvoju mariborske Študijske knjižnice, je ob okupaciji Maribora leta 1941 podprla njen razpad in v nacistični službi organizirala mestno nemško Ljudsko knjižnico.
Elizabeta Obolenska se je v knjižnici zaposlila s sklepom občinskega mestnega sveta 6. julija 1923 po zaslugi takratnega (prvega slovenskega) župana Viktorja Grčarja, ki je bil rusofil. Zaposlena je bila z namenom, da se pospeši razvoj Študijske knjižnice oz. prične redna izposoja gradiva. Ob njenem prihodu sta bila v knjižnici že honorarno zaposleni knjižničar Davorin Žunkovič in hišnik kazinskega poslopja Butolen, ki pa je v knjižnici delal le nekaj ur dnevno. Študijska knjižnica se je nahajala v kazinski stavbi na Slomškovem trgu.
Glavno delo kneginje Obolenske je bilo izposojanje knjig, ki je vključevalo še evidenco zamudnikov, statistiko izposoje, vzdrževanje kartotek v izposojevalnici in popoldanski nadzor v čitalnici, ki je zajemal še oskrbo s knjigami v čitalnici, statistiko obiska ter vodenje evidence revij in časopisja. Dopoldan, ko je bila knjižnica zaprta, je sodelovala pri internih opravilih: pregledovanju knjig in časopisja ter izdelavi kataloga. Pri abecednem imenskem katalogu ji je manjkalo strokovnega znanja, zato je to delo opravljala le kratek čas.
Njen delokrog se je zmanjšal šele leta 1938, ko je bila knjižnici priključena velika Kazinska dvorana. Tu so v balkonski dvorani uredili čitalnico, v kateri je delal Fran Avsenak. Od takrat je Obolenska skrbela samo za izposojo in tipkanje stvarnega kataloga. Pri delu z uporabniki knjižnice je bila natančna in stroga, njihove interese je znala dobro presoditi. Slovenščine se ni nikoli naučila, razen najnujnejšega, kar je potrebovala za delo v knjižnici.
22. aprila 1941 je okupatorska oblast odslovila ravnatelja Študijske knjižnice v Mariboru Janka Glazerja, ki se je v knjižnici zaposlil 1. oktobra 1926. V knjižnici je poleg čistilke ostala le kneginja Obolenska, ki je skrbela za vzdrževanje prostorov in izterjavo izposojenih knjig. Knjižnica je bila za javnost zaprta.
Po okupaciji se je Obolenska začela družiti z Nemci, njihov prihod je pozdravila, saj je upala, da se bo s Hitlerjevo zmago položaj tako spremenil, da se bo lahko vrnila v Rusijo.
Okupatorska civilna uprava je Študijsko knjižnico odpravila in 30. junija 1941 ustanovila mestno knjižnico v skrčenih prostorih kazinske stavbe. Vodila jo je kneginja Obolenska, ki je pomagala pri razbitju skladov Študijske knjižnice in njihovi odpravi v Gradec ali na Dunaj, pri vključitvi skladov v nove sklade mestne knjižnice in oddajo v tovarno lepenke za predelavo. Februarja 1942 je bila na obisku v celovški knjižnici, kjer se je seznanila z rajhovskimi načeli urejanja ljudskih knjižnic. Po vrnitvi je ob pomoči nove knjižničarke uredila knjižnico, ki so jo odprli 12. oktobra 1942. Mariborska mestna knjižnica je bila v primerjavi s Študijsko knjižnico, ki je imela 30.000 enot gradiva, mnogo skromnejša, leta 1943 je štela 7552 zvezkov pretežno nacistične propagandne literature. Istega leta je prevzela nadzor nad knjižnicami, ki so jih ustanovili pri krajevnih uradih na Pobrežju, v Zrkovcih, Hočah, Kamnici, Limbušu in v Radvanju.
Kljub bombnim napadom je v začetku leta 1945 še delala v knjižnici, Maribor je zapustila februarja ali marca 1945.
Viri:
Janko Glazer, Kneginja Elizabeta Obolenska, donesek k zgodovini VŠK v Mariboru, 1971. Rokopisna zbirka UKM, Ms 581, V-C-1.
Bruno Hartman, Dvoje nenavadnih mariborskih knjižničarjev. V: ČZN 64 (1993) št. 2, str. 236-237.
