Wilhelm Wakonigg (najbrž je Wakonigg nemška oblika sicer slovenskega priimka Vakonig ali Vakovnik, Wakounig pa je še danes poznan priimek na Koroškem; vir informacije je Sonja Kert-Wakounig, Škocjan, Avstrija) – je bil sin Johanna Wakonigga.
Johann Wakonigg se je rodil leta 1844 v Šentjurju blizu Celovca.
Prvič se je poročil z Rozalijo Hummer. Zakoncema so se rodili Janez, Marija, Viljem (Wilhelm), Rozalija, Amalija, Albin, Lucija in Othmar. Tri hčerke so se poročile v Šmartnem pri Litiji, učiteljica Amalija z uradnikom Janezom Ritterjem, Rozalija s trgovcem Antonom Čadežem in Marija z blejskim hotelirjem Matevžem Jeklerjem.
Drugič se je Johann Wakonigg poročil z Marijo Leskovec iz Škofje Loke. Ta zakon je bil brez otrok.
Družina Wakonigg je od leta 1884 živela v Šmartnem.
Johann Wakonigg je bil veletrgovec. Kupoval je živino in poljske pridelke ter izvažal v Trst in na Dunaj. Prodajal je tudi smodnik in tobak. Trgovino v tej hiši je na starost oddal v najem Ivanu Šelekarju in Ivanu Slavincu.
V knjigi Tite Porenta o Petru Kozini pa je Wakonigg Johan zapisan kot Bakovnik (Ivan Mohorič: Zgodovina tržiškega čevljarstva, 1965). Pri Bakovniku se je namreč Peter Kozina izučil za trgovskega pomočnika in znanje pozneje uporabil pri ustanovitvi podjetja Peko.
Johann (Ivan) Wakonigg je bil ob Josipu Jakliču najbogatejši Šmarčan. Poleg hiše s trgovino in salona je imel v lasti še stavbo ob šoli, kasneje jo je kupil Ernest Drčar in v njej uredil pekarno, in hišo v Zavrstniku s stanovanji za rudarje in trgovino.
(op: Lojzka Groznik, str. 8, 9, knjiga Stanke Sirk)
Wilhelm se je rodil kot tretji otrok. Družina je od leta 1884 živela v Šmartnem pri Litiji, pred tem so le nekaj časa živeli v Litiji.
Po končani gimnaziji v Ljubljani, maturiral je 1892, je študij kemije nadaljeval na tehniški univerzi v Gradcu in diplomiral 1896. Bil je odličen študent in takoj po zaključku študija se je leta 1896 odpravil na Jesenice, kjer je dobil službo v laboratoriju Kranjske industrijske družbe.
Bil je inteligenten, sposoben in priljubljen v kolektivu, potem pa je po nekaj letih dela na Gorenjskem odšel v Nemčijo, kjer je dobil službo v veliki tovarni kotlovnih naprav Poetter. Zaradi očitnega talenta ga je podjetje kmalu zatem poslalo v Bilbao. Wakonigg se je kmalu prilagodil življenju baskovske buržoazije in aristokracije. Bil je član Sociedad Bilbaine in kluba Real Maritimo del Abra.
V času službovanja je spoznal direktorjevo hčerko Eliso Poirier Bolivar, z blagoslovom njenih staršev sta se 1905 poročila v mestni cerkvi. Kmalu po poroki sta obiskala Jesenice, kjer se je Wilhelm oglasil pri nekdanjih sodelavcih, potem pa sta se odpravila še v Litijo, kjer sta obiskala tudi njegove sorodnike.
