Perice so se v mestu v velikem številu pojavile vsak ponedeljek zjutraj, ko je bil v meščanskih družinah pralni dan. Takrat so pri strankah pobirale umazano ter jim dostavljale čisto in zlikano perilo. To je bilo zloženo v velike kupe, ki so jim rekli cule, če je bilo perila več, ali punkelni, če je bilo perila manj. Da ne bi zamešale, čigavo je katero perilo, so takšne kupe označevale s posebnimi znamenji oz. križci. Bogatejši meščani pa so imeli na svojem perilu že izvezene monograme (začetnice imen).
Prevzeto perilo so morale vrniti čez en teden. V tem času so perilo najprej namočile čez noč (žehta). Perilo so naložile v velike čebre, ga posule s čistim bukovim pepelom in vse to polile z vrelo vodo. Nastal je lug, ki je topil umazanijo. Kasneje so vodi začele dodajati še narezano milo (sprva doma izdelano, sčasoma pa kupljeno, industrijsko). Takoj naslednji dan so požehtano (namočeno) perilo najprej zmencale (ožele). Zmencanega (ožetega) perila pa niso takoj sprale v potoku, ampak so ga najprej pogrnile po travnikih, da se je obelilo na soncu. Po spiranju v potoku so dale oprano perilo sušit. Posušeno perilo so na koncu še pomongale (preprost način likanja) in lepo zložile na kupe.
Posebno veščino pranja v okolici Ljubljane je predstavljalo pranje in likanje zahtevnih delov noše. Te je bilo treba tudi škrobiti in temeljito paziti na čipkaste dele. Največ dela je bilo s pečami. O pranju v Bizoviku in okolici je ohranjenih veliko šaljivih pesmi in zbadljivk, ki opisujejo značilno domačo obrt.
Transport perila
Perice sprva niso uporabljale nobenih prevoznih sredstev in so vse perilo v culah in punkelnih znosile ročno ali na glavi. Kasneje so najprej začele uporabljati samokolnici podobne vozičke, imenovane sodba, ob koncu 19. stoletja pa še vzmetene dvokolesne ročne vozičke, ki so se imenovali kule oz. cize in so bili njihov zaščitni znak.
Ker je zaradi rasti mestnega prebivalstva potreba po številu peric stalno naraščala, je bila posledično vedno večja tudi količina perila, zato so se perice dogovorile z vozniki konjskih vpreg, furmani, večinoma bizoviškimi kmeti, ki so lahko naenkrat prepeljali perilo do petih peric, za kar so jim seveda morale tudi plačati. Po 2. svetovni vojni pa so nekatere perilo začele prevažati že z osebnimi in dostavnimi vozili.
Odnosi s strankami
Perice so svoje storitve opravljale za različne stranke, ki so jih imenovale konte. Poleg meščanskih družin in plemičev so perilo prale tudi za razne trgovine, gostilne, podjetja in celo bolnišnice. Perice so imele povprečno do trideset strank, seveda pa perila niso prale vsem naenkrat: nekaterim so prale vsak teden, drugim na štirinajst dni, spet tretjim samo enkrat na mesec … Zaradi poštenosti in dobro opravljenega dela so številni meščani obdržali perice iz iste družine iz roda v rod. Tudi matere so svoje naročnike pogosto predale svojim hčeram. Številne stranke pa so ob večjih praznikih svoje perice tudi obdarovale, saj so ob teh priložnostih posebej za njih pripravile potico, kar kaže na dobre medsebojne odnose.
Naporno in včasih tudi nevarno delo
Mati zakliče pridne dekliče:
»Hitro vstanite, prat se mudi!«
Srajce, rokavce, rute in peče,
prte poberte, prat se mudi!
(Ponarodela)
Življenje peric je bilo zelo naporno. Njihov delovnik je bil dolg, saj je bilo pranje perila na roke zamudno in utrujajoče opravilo. Za svoje delo so bile tudi razmeroma slabo plačane. Že tako težaško delo prenašanja in ročnega pranja ogromnih kupov perila so dodatno oteževali še slabi delovni pogoji. Perilo so morale namreč v najhujšem mrazu na prostem pri potoku prati tudi pozimi, v ledeni vodi. Njihovi možje so jim morali pogosto najprej celo razbiti led zamrznjenega potoka s sekirami, perilo pa je v takih razmerah rado začelo sproti zmrzovati in se celo lomiti. Šele s prihodom vodovoda so lahko tudi same prale v pralnicah, ki so si jih sčasoma uredile doma. Pri tem težkem delu so morali že od zgodnje mladosti (7–8 let) pomagati tudi otroci.
Delo peric pa ni bilo samo naporno, ampak včasih tudi zelo nevarno, saj so v preteklosti v mestih zaradi slabe higiene razsajale številne nevarne nalezljive bolezni, denimo koze, perice pa so zaradi narave svojega dela prišle v neposreden stik z oblačili okuženih ljudi. Obstajala pa je tudi nevarnost, da bodo s prenašanjem perila bolezen razširile še drugam, zato so jih mestne oblasti nadzorovale. Slovenski narod je 28. 6. 1882 prinesel zaskrbljujočo novico, da so se tudi med pericami pojavile koze.
Poleg mraza so bile ves čas izpostavljene tudi mokroti. Pred njo so se sicer poskusile zavarovati z velikimi in dolgimi predpasniki iz jute, prevlečenimi s firnežem (premaz iz rastlinskega olja), da bi ti bolje zadrževali vlago. Čeprav so jih imele več, da so jih lahko menjavale, so bile kljub temu pogosto premočene. Na starost so jih zato pestile bolezni, kot npr. sklepni revmatizem, bolečine v križu in odpoved čutnic na rokah.
