Ivan Nograšek: Tunjice

Od leta 1986 do 1996 je bil predsednik KS Tunjice. V tem času je začel načrtno zbirati različno gradivo o Tunjicah in Tunjičanih. Leta 1995 je skupaj s Tonetom Palčičem zbrano gradivo najprej objavil v knjigi Tunjice, istega leta pa je na njegovo pobudo nastalo krajevno glasilo Tunški glas, kjer objavlja tunjiške družinske kronike, kroniko – zgodovino tunjiških domačij, kroniko Tunjic, tunjiške navade in običaje, na podlagi ljudskega slovstva – vaških zgodb o posameznikih, pa pripovedke, humoreske, anekdote in kratke zgodbe. V zadnjem času jih objavlja tudi v Gorenjskem glasu. Sodeloval je pri pisanju knjige o Tunjicah, o tunjiški cerkvi, pripovedih iz Kamnika in okoliških vasi ter o drugi svetovni vojni in povojnih letih na Kamniškem. Kot pripovedovalec je sodeloval z Društvom sv. Jakoba Kamnik in Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik.

Ta krofasti berač

Tam nekje v letih po prvi svetovni vojni je v Tunjice redno zahajal možakar, velik in koščen, z veliko golšo. Rekli so mu ta krofast berač. Bil je neke vrste posebnež. Pozimi in poleti je hodil bos, čeprav je stare čevlje nosil privezane ob culi, nataknjeni na posebno dolg kol, ki ga je nosil na rami. Denarja nikoli ni vzel, četudi mu ga je kdo ponudil. Vzel pa je kos kruha, ki ga je takoj zavezal v culo, iz nje pa je vzel drugi kos že posušenega kruha in ga pojedel. Na večer so mu po navadi v hlev prinesli otep slame, na katerem je prespal. Vsako jutro je vedno vstal pred domačimi in se še v temi podal naprej. Nekoč pa ga je neki gospodar le prehitel. Prišel je na dvorišče in zaslišal v hlevu neko pokanje in govorjenje. Priplazil se je in poslušal, kaj se dogaja. Berač je brez hlač sedel na stolu za molžo, iz svojih hlač je pobiral bolhe in vsaki posebej naredil poslovilni govor, preden jo je s topim delom sekire pokončal na tnalu.

Ljudje so imeli do njega kot do berača prav posebno spoštovanje. Mislili so, da ima neke nadnaravne danosti. Bali so se, da bi se mu zamerili, saj bi lahko nadnje priklical kakšne uroke pri živini. Veliko se je govorilo o njem in o njegovem vedenju. Nihče ni nikoli izvedel, od kod je, kje je doma, ker tega ni nikoli nikjer povedal. Govorilo pa se je, da je v mladosti svojo mamo vrgel v vodnjak, za kar se je po tem zaobljubil, da se bo prostovoljno pokoril celo življenje – hodil bo vedno bos, čeprav bi imel čevlje, svojo culo bo nosil na dolgem kolu, da bo ja težja, in jedel bo samo star kruh. Kaj pa se je v resnici dogajalo v njegovem življenju in od kod je prišel, pa ni vedel nihče. O ta krofastem beraču se je v Tunjicah govorilo med starejšimi ljudmi gotovo še petdeset let po tistem, ko je neznano kdaj in kam izginil.

krofast – golšast

 

Dimnikar

Zgodilo se je pred nekaj desetletji. Nekega poletnega dne se je po vasi s kolesom od hiše do hiše vozil dimnikar srednjih let. Na rami je imel ovito dolgo omelo za ometanje dimnikov. Ustavil se je na manjši kmetiji, kjer sta bila doma mlajša zakonca, Francka in France. Zmenili so se, da bo očistil dimnik krušne peči in rauhkamro na podstrehi. France je medtem odšel k živini v hlev, Francka pa je pomila posodo od zajtrka. Dimnikar je sam odšel gor v kamro, od koder je ometel dimnik navzgor in tudi navzdol.

Saj je bilo od celega leta zelo veliko. Dimnikar je bil sajast od glave do pet. Ko se je vrnil iz kamre, je videl, da Francka na podstrešju suši perilo. Od enega konca podstrešja do drugega so bili napeti trije štriki. Ravno na prvem so se v celi vrsti sušile Franckine snežno bele oprane spodnje hlače. Dimnikar pa je bil lump in je vsake hlače prijel s svojo sajasto roko, in to ravno tam, kjer se stikata obe hlačnici. Malo se je muzal in odšel po stopnicah dol v kuhinjo, kjer mu je Francka narezala klobaso in mu nalila pol kozarca šnopsa. Nato sta še poračunala za tistih nekaj deset dinarjev in dimnikar je povil svoje omelo ter se odpeljal naprej po vasi.

Čez nekaj časa je Francka vzela metlo in smetišnico ter odšla na podstrešje pospravit umazanijo, ki jo je dimnikar pustil za seboj. Ko je videla, da so vse njene oprane bele spodnje hlače na štriku obšlatane, je takoj poklicala moža. France je izgovoril dolgo kletvico, za katero bi gotovo moral k spovedi. Takoj je iz šupe potegnil svoje kolo in se odpeljal za dimnikarjem. Tam nekje pri šesti ali sedmi hiši ga je dohitel. Molče mu je primazal klofuto in mu na koncu rekel: »Saj veš, zakaj!« Dimnikar se v vsej svoji delovni karieri ni nikoli več ustavil pri Francki in Francetu.

rauhkamra – dimnica
štrik – vrv
šnops –žganje
obšlatan, šlatati – obtipan, otipavati
šupa – lopa

 

Hrustova Micka pripoveduje

Bilo je nekega jesenskega večera po Marijinem zvonjenju. Šla sem od domače hiše proti Žerjavovim njivam nagrabit listje za steljo. Začela sem ga basati v koš, ko se nenadoma v cerkvi vse razsvetli. Kdo neki le hodi ob tej uri v cerkev, si mislim, ko se odprejo vrata na ženski strani. Skozi vrata se potegne zvezda repatica. V cerkvi spet nastane tema, vrata se s pokom zaprejo, zvezda pa z veliko hitrostjo leti proti cerkvi na Šenturški Gori. Ko repatica doseže cerkev, se ta razsvetli in takoj nato vse luči ugasnejo. Nekaj časa sem strmela in premišljevala, kaj se je pravzaprav zgodilo, saj si tega pojava nisem znala razložiti. Oprtala sem si koš na rame in odšla domov. Pri peči sta sedela Matevž in Tona. Povedala sem jima, kaj sem videla. Matevž mi je razložil, da to ni nič nenavadnega, saj se svetniki na tak način obiskujejo.

 

Divja jaga in Nivčarjev oče

O divji jagi so se tudi veliko pogovarjali. To je Nivčarjev oče zmeraj pripovedoval. V Stranje je hodil v vas. Enkrat ga je napadla divja jaga in je nekje za enim štorom obležal. Imel pa je tudi to težavo, da so ga fantje preganjali, in kadar je bil sneg, je ritensko hodil od doma do Stranj, da je napačne sledi v snegu pustil. Ko so fantje videli stopinje v snegu, so rekli, da je šel domov, in tako je imel mir. Zaradi divje jage je treba vselej, kadar se smreka poseka, v štor narediti križ. Jaz to še zmeraj delam. Ampak moraš iz enega mesta narediti križ, ne smeš se prestopiti. Takšna so bila pravila, tako so nas učili. Divja jaga se sliši, kakor da bi psi cvilili, pa ropotanje se sliši. Menda gre vse to proti Rimu. Če te divja jaga sreča, se moraš za tisti štor uleči, v katerega je križ usekan. Potem gre ta divja jaga mimo tebe. Zato je imel vsak štor vsekan križ. Tudi kadar so postavljali stavbe, so na vsak vogal dali križ.

divja jaga – po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku

 

Ta karavanški veter!

Karavanški veter vsakih nekaj let pod hribi v bližini naših krajev naredi kar veliko škode. Pred nekaj leti je neko noč ta veter kar množično odkrival strehe, posebno še v dolini onkraj Črnivca. Po eni strani je ta veter odkril tudi Šprajcarjevo hišo. Oče Tomaž se je odločil, da bo škodo popravil kar sam. Šprajcarjeva hiška je nizka. Vsak malo večji moški je lahko z roko dosegel žleb za vodo na strehi.

Tomaž je podtikal strešne opeke na tisti strani strehe, ki je bila odkrita. Hotel se je malo zavarovati, da ne bi zdrsnil s strehe. V shrambi je poiskal vrv. En konec si je privezal okrog pasu, drugega pa je vrgel čez streho. Ogledoval si je, kam bi nataknil zanko, da bi ga varno zadržala na strehi. Na vrtu je stal avto, hrošč z veliko kljuko za prikolico, in očetu Tomažu se je zdelo, da je najbolj primerno, če zanko natakne kar na to kljuko. Tako se je kar dobro zavaroval in celo dopoldne pokrival streho na spodnji strani hiše. Toda, kaj se je zgodilo? Žena Minka je kuhala kosilo in opazila, da ji je zmanjkalo soli. Kar z avtom bom skočila do prve trgovine, da kupim, kar rabim za kosilo! Odhitela je do hrošča, »naveze« moža pa ni opazila. Vžgala je avto in speljala, ko pa je opazila, da je zadaj za njo nekaj štrbunknilo, je mož že negiben ležal pod kapom hiše. Bil je tako polomljen, da je moral hišo do konca pokriti sosed. Ni pa mi znano, ali so tisti dan juho pojedli kar neslano.

kap – najnižji rob strehe, s katerega se odteka voda
hrošč – avtomobil znamke Volkswagen