Gospod Ivan Robar je nekoč delal na konjiški ozkotirni železnici. Doživel je veliko zanimivih stvari in na žalost tudi konec znamenitega konjiškega vlaka.
1. Kdaj ste začeli delat na konjiški lokalni železnici?
Sem generacija, ki je bila mobilizirana v takratno nemško vojsko. K sreči smo se vrnili domov, in sicer na jesen leta 1945. Vsaka vojna za sabo potegne marsikaj. Tako je bilo težko najti tudi službo. Sprva sem tako delovno mesto našel v Uniorju, kjer sem delal le en mesec. Že od nekdaj pa je v meni tlela želja, da bi delal na železnici. Kot majhen deček sem rad opazoval vlake in ravno to mi je dalo zagon, da poskusim, kako je delati na vlaku. Tako sem odšel na delo v mariborske železnice. Tam sem bil kratko rečeno, deklica za vse. A mi ni bilo težko, ker sem to delo preprosto ljubil. Tako sem tam tudi spoznal Štefana Ulčnika, ki mi je predlagal, da se zaposlim na konjiški železnici. Sledil sem njegovemu nasvetu in na tem delovnem mestu delal vse do njenega usodnega konca.
2. Kaj ste na tej progi delali?
Na tej progi sem opravljal vsa možna dela. Kot premikač sem sestavljal kompozicije vlakov, kot kretnik sem prestavljal tračnice. Delal sem tudi kot zavirač, kjer sem skrbel za varnost ljudi. Danes tega ni več, saj se je mehanizacija vlakov tako lepo razvila, da je za varnost res lepo poskrbljeno. Škoda ostaja le zaradi kakšnega delovnega mesta manj. Moje delo je bilo tudi delo kurirja, pri tem sem obveščal ljudi o pošiljkah blaga. Ukvarjal sem se tudi s službenimi vozi in poštnimi vozi. To so bili prav posebni vagoni. Bil sem še pomočnik pri priklapljanju vagonov in pomagal sem pri dostavljanju stvari. Če povzamem, je bilo vedno pestro in zanimivo.
3. Kateri so bili še drugi delavci?
Pomemben je bil kurjač. V mojih delovnih letih je bil to gospod Nandi iz Draže vasi. Osrednjo vlogo so igrale tudi vlakovodje. Ti so bili Šurbek, Lokeher in Križanec. Z gospodom Šurbekom sva odpeljala tudi poslednjo pot. Pomembni sta bili tudi strojevodji. To sta bili gospod Rade in gospod Rihtaršič. Delo sprevodnika je opravljal Alojz Furman. Delale so tudi ženske. To sta bili gospa Leščeva in gospa Brglez.
4. Kako vam je bilo na tem delovnem mestu?
Bilo mi je zelo všeč. Delo mi je bilo enostavno v veselje. Ko so to progo ukinili, mi je bilo zelo težko pri srcu. Resda sem še vedno opravljal to delo, potem sem namreč delal v Rogaški Slatini in v Celju, a ni bilo isto. Tako sem to delo celo pustil. Mojim celjskim sodelavcem ni bilo vseeno, a razložil sem jim svoje stališče. Tako sem se potem prekvalificiral in z delom nadaljeval v Kongradu. Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da ne bi prišel v Konjice bi ostal na železnici v Mariboru. Ampak želja po napredovanju in imeti službo blizu doma so stvari, ki človeka zmeraj popeljejo na pot, ki je drugačna, ki si jo začrta na začetku.
5. Služba na vlaku je delo z ljudmi. Kako je bilo v nenehnem stiku z ljudmi?
Srečal sem veliko ljudi – takšnih in drugačnih. Zgodile so se lepe in manj lepe stvari. Vsako delo pač terja svoj davek in tudi to delo ni bilo izjema.
6. Kakšni so bili turnusi?
Vlak je vozil čez cel dan. Menjevali smo se ob večerih. Tako si včasih svoj delovni urnik tako lepo zapolnil, da je na to lahko doma bil kar dva dni. Šlo je po sistemu ruskega turnusa. Če si v enem delu naredil toliko in toliko ur., si potem lahko bil doma.
7. Kako dolgo ste delali na železnicah?
Vsega skupaj sem delal sedemnajst let. Bilo je res zanimivo, a moj konec tega delovnega mesta je zaradi te bridke izkušnje res boleč. Še posebej, ker sem si to delo že od nekdaj želel opravljati!
8. Kakšni so bili vlaki takrat?
Sprva so bili slabši. Štiri-osne smo uporabljali za ljudi. Te vlake so potem uporabljali bodoči vozniki vlakov, da so se na njih učili voziti.
9. Ali je na vlak hodilo veliko ljudi?
Promet je bil dokaj gost. Še posebno ob jutrih, ko so se ljudje odpravljali na delo. Največ jih je na vlak hodilo na postaji Draža vas. Gospa Štefka Pirš je na tej postaji vedno nosila petrolejko, da so ljudje videli, kje stopiti na vlak. Namreč, takrat še ni bilo javne razsvetljave, tako kot je danes. Nato se je veliko ljudi tudi nabralo ob dveh, ko so hodili iz služb. Veliko jih je vlak uporabljalo še za nakupe, po domače kar ˝fasunge˝. Ljudje so hodili tudi po opravkih na občino, sodišče in na druge urade.
10. Kaj pa tovor? Kaj vse ste prevažali?
Prevažali smo granit, žagan les, premog, kamenje, apno, živino. Prevažali smo kratko malo vse, kar je bilo najti v naših krajih. Vlaki za tovorni promet so bili dvo-osni in štiri-osni. Večji so se imenovali ˝Pulmani˝.
11. Kolikokrat na dan je vozil vlak?
Vlak je vozil čez cel dan. Ko smo prišli na glavno postajo, smo že imeli naslednji odhod. Prihajalo je tudi do raznih zamud.
12. Poznate kakšno zanimivo zgodbo?
Da, seveda. Zgodilo se je veliko nesreč. Zgodilo se je, da je kdo skočil na zadnji del vlaka in pri tem izpulil ˝kajlo˝. Vagoni so odklopljeni ostali za nami … Vlak se je, kdaj pa kdaj tudi prevrnil. Še posebno, ko smo prevažali les. Nekateri so celo med sklopljene tračnice dajali žeblje, zato smo večkrat na poti obstali ali je na poti prišlo do tresljajev. Vlak je tudi večkrat iztiril. Ker je bila železnica pod Mariborom, smo čakali cel dan, da smo vse skupaj postavili nazaj na noge. Včasih so tudi tekmovali, kdo bo imel več vagonov in je teža naredila svoje.
13. Kako dolgo ste se vozili iz Poljčan do Konjic in nato do Zreč?
Vozili smo se eno uro. Včasih se je zgodilo, da so tisti, ki bi morali pleti travo, malce ˝zabušavali˝ in tega dela niso opravljali tako kot je treba. Zato je na tračnice prišla trava in je vlak tako drsel.
14. Glavna postaja je bila tako v Konjicah?
Da. Stala je tam, kjer stoji današnja lekarna. V Konjicah je bil tudi glavni center, uprava, za današnjo avtobusno postajo, natančneje, kjer stoji blok 140.
15. Ta vlak je tako doživel svoj konec … kako je bilo pospremiti ˝Konjičana˝ na njegovo zadnjo pot?
Osebno mi je bilo zelo hudo. Nisem bil edini, saj so ljudje čutili, da nekaj manjka. Ljudem ni bilo vseeno. Takratni delavci smo se razformirali. Tako sem, kot sem že prej omenil, delal najprej v Rogaški Slatini, nato še v Celju. Moja relacija je bila Celje–Ljubljana–Zagreb, vse preko Koroške. Na žalost Vlado Leskovar in takratni sistem – komunizem nista imela posluha, da bi to ostalo. Tudi, če gledam z današnjega vidika, bi bilo dosti bolje, če bi še vlak vedno vozil. To železnico naj bi tako prevzela občina, vendar ni. Ljudje pa se v tistem času nismo smeli nič pritoževati, vse je bilo namreč narejeno kot so rekli oni – zavzeli so se za konec in to tudi dosegli. Tu pa tam je še kdaj zapeljal kakšen tovorni vlak. Kasneje pa so vozili tako imenovani železniški avtobusi, ki so nadomeščali takratni potniški vlak.
