Športni klub Ilirija si je prizadeval uresničiti zgraditev modernega kopališča v Ljubljani, ki bi zadostovalo potrebam vse več kopalcev, plavalcev in športnikov. Za uresničitev tega načrta je bilo potrebno mnogo denarja, ki pa ga klub ni premogel. Toda razni podporniki, ki so klubu vedno radi priskočili na pomoč, so se zbrali na posvetovanju ter zbrali vsoto, ki pa ni takoj zadoščala za kritje vseh stroškov.
Rešiti so morali tudi vprašanje o primernem prostoru za gradnjo. Ilirija je najprej izbrala prostor za velesejmom, to je na Kozlerjevem vrtu in na travniku, ki je bil last mestne občine. Odvila so se pogajanja z občino in lastnikom parcele, na kateri naj bi kopališče stalo. Ko je že vse kazalo, da bodo pričeli kopališče v najkrajšem času graditi, je nenadoma in na srečo vložila svoj veto ljubljanska univerza, ki je zahtevala dotični travnik zase, češ, da je rezerviran za botanični vrt.
Teren, ki ga je sprva izbrala Ilirija, ni bil posebno prikladen za kopališče. Bil je ilovnat in v prvih popoldanskih urah v senci, Na srečo je Ilirija dobila lepši in ugodnejši prostor. Sokol je opazil stisko ŠK Ilirije in uvidel potrebnost izgradnje kopališča za slovensko prestolnico. Zato je Iliriji prostovoljno ponudil del svojega letnega telovadišča v Tivoliju. Načrt Ilirije je odobrila tudi mestna občina in čim so bile urejene vse formalnosti, je Ilirija takoj začela graditi novo kopališče. Maja 1928 so delavci začeli s kopanjem temeljev in v letu dni je bila krasna, moderna stavba, Ljubljani v ponos in čast, postavljena.
Načrte za kopališče je po osnutku inženirja Stanka Bloudka izvedel mestni stavbenik Miroslav Zupan, ki je prevzel izvedbo vseh gradbenih del. Pri načrtu sta upoštevala izkušnje z velikih modernih kopališč, nemških in ameriških, tako so za tiste čase pridobili najmodernejše kopališče Jugoslavije.
Gradbena dela niso potekala tako hitro, kot so upali. Čeprav je bilo sprva zaposlenih okoli sto in kasneje celo osemsto delavcev, se je gradnja zavlekla. Nastale so namreč težave v nabavi raznega tehničnega materiala, ki je bil potreben za filtrske naprave in za segrevanje kotlov. Te dobave so bile deloma naročene v Nemčiji, deloma v Avstriji in podjetja materiala niso zmogla takoj dobaviti. Poleg tega je gradnja kopališč terjala veliko natančnost. Zato pa je bilo poslopje temeljito zgrajeno in tudi njegovo zunanjost je bilo lepo pogledati.
“Kopališče je videti enostavno, vendar zelo lično. Streho so pokrili s salonitom, pročelje je sivozeleno, znotraj pa je kopališče pobarvano rumeno in sivo. Kabine so svetlo in temno sivo pobarvane. Notranja stran je prevlečena samo s firnežem, dočim so okenca, ki gledajo v kopališče, bela in rumeno obrobljena. Okusno so pobarvali in poslikali vse notranje prostore kopališča, vestibul, hodnike, strojnico, prhe itd. Streha je preurejena v prostor za sončenje.”
Kopališče se je razprostiralo na severni strani letnega telovadišča. Imelo je krasno, naravnost idealno sončno lego in je bilo ves dan izpostavljeno sončnim žarkom. Dobro je bilo zavarovano proti vetru, zrak je bil čist in svež. Bazen je bil globok od 80 cm do 4,5 metra, dolg 50 in širok 16,5 metrov, kar je predpisana športna dolžina. Zgrajen je bil iz betona, kakor tudi vse druge talne površine.
Inženir Stanko Bloudek je vodil vsa tehnična dela, predvsem montažo strojev, prh, napeljavo elektrike, vodovoda itd. Uvedli so novost, saj so bazen izolirali. Še maja 1929, malo pred odprtjem kopališča, sta z Dunaja prišla za to nalogo dva specialna delavca. Potek izoliranja je bil dokaj zapleten. Tla bazena je bilo treba najprej prevleči z bitumnom. To je posebne vrste katran, ki ga je treba segreti do končne temperature. Čim so bila tla prevlečena z bitumnom, sta Dunajčana preko vse površine bazena položila posebno juto, ki so jo zopet zalili z bitumnom in čim se je ta posušil, so vse prepleskali, tako da je dobilo dno povsem normalno gladko površino. Investitor ŠK Ilirija je za to izolacijo in dela plačal 45.000 Din.
Bazensko vodo so črpali iz mestnega vodovoda. V Nemčiji so naročili Reisertov hitri filter (brzofilter), ki so ga tedaj uporabljala vsa moderna kopališča. Kadar je bilo vreme hladno, so vodo segrevali. .
Veliki bazen so opremili tudi z zidanim skakalnim stolpom z 1, 3, 5 in 10 metrov visokimi jeklenimi skakalnimi deskami. Globina vode pod stolpom je znašala 4.5 metrov. Tudi za sončenje so predvideli veliko površin. En plato za sončenje se je raztezal v velikosti 60 krat 24 metrov, drugi pa se je nahajal na strehi, kjer je bila na razpolago tudi prha. Tristo kabin je bilo postavljenih okoli kopaliških naprav v dvojni vrsti.
Vhod v kopališke prostore so napravili z Gosposvetske ceste, skozi vestibul in mimo blagajne. Kopalci niso smeli naravnost v bazen, marveč so morali najprej prečkati hodnik, ki vodi med dvojno vrsto kabin, da ne bi zanesli v kopališče blata in prahu. Pred vstopom v bazen je moral vsak kopalec stopiti v mali predbazen. kjer je voda stala nekaj centimetrov visoko in kjer si je moral vsakdo hote ali nehote umiti noge. Blizu kabin so namestili prhe.
V bazenu so ob zidu namestili vrvi, v kopališču so poleg bifeja uredili tudi brivnico, prisoten je bil tudi maser. Omarice za obiskovalce bazena so bile lično izdelane in so ohranile svojo naravno barvo. Vsaka omarica je bila razdeljena v dva dela, zgornji za obleko, spodnji za čevlje. Kabine in omarice so bile opremljene s posebnimi »Wertheim« ključi. V kopališču so bile nameščene razne tablice s pravili glede reda in snage. Kopališče Ilirija je dobilo tudi bazen za otroke z največjo globino 45 cm.
Načrtovalci so preračunali, da bi kopališče zmoglo kapaciteto istočasnega obiska 1500 oseb.
