Staretov trg 12
Zapis v letu 1826 navaja, da sta bila lastnika hiše Ravnikar Janez in soproga Jera Ziegler. V Šmartnem je imel Ravnikar kar štiri hiše: eno izmed njih je prodal leta 1873. Hišo so popolnoma porušili in na njenem mestu leta 1876 zgradili novo šolo.
(Tadej Čopar, magistrsko delo, 2015).
V Šmartnem naj bi poučevali že leta 1665. Viri omenjajo župnišče in zasebne hiše: Leskovčevo in Mačkovo hišo ter mežnarijo. Zaradi prostorske stiske so na trgu nasproti cerkve zgradili in 4. novembra 1876 slavnostno odprli novo šolo – štirirazrednico. V njej so bile štiri učilnice, pisarna in stranišče.
Kot prvi nadučitelj in vodja Ljudske šole je bil Fran Serafin Adamič, ki je poučeval kar 28 let. Ugledni in znani učitelji: Jurij Adlešič (1885 – 1895), Ivan Josip Bartl (1895 – 1800), Jernej Černe (1900 – 1904), Mihael Debelak (1904 – 1926), Maks Kovačič (1926 – 1943).
Zaradi dobro razvite obrti in kmetijstva v Šmartnem z okolico, so v letu 1898 ustanovili obrtno – nadaljevalno šolo, ki je delovala v šoli do 2. svetovne vojne. Obiskovali so jo vajenci pri različnih obrtnikih in se učili praktičnih in teoretičnih znanj.
Leta 1927 so ustanovili dvoletno kmetijsko nadaljevalno šolo (obstajala je le dve leti).
ŠOLA PRED 2. SVETOVNO VOJNO
Šola je imela med leti 1933 in 1953 lepo urejen in oskrbovan šolski vrt z drevesnico, matičnjakom in čebelnjakom, okrasnim in zelenjavnim vrtom. Vodil ga je šolski upravitelj Maks Kovačič. Ponosni so bili tudi na dobro založeno knjižnico: učiteljska je imela 600 knjig, 400 knjig je bilo na voljo učencem.
Med 2. svetovno vojno je šolo obiskovalo 384 otrok. Poučevala sta dva učitelja in šest učiteljic. Poslopje je bilo večinoma zasedeno od nemške vojske in policije in ni bilo poškodovano.
»Ker ima šola le štiri učilnice, se je vršil pouk v tem času tudi na veleposestvu Slatna v Mali Kostrevnici, v gostilni Robavs in bivši sokolski telovadnici v Šmartnem.«
PODOBA POUKA V POSLOPJU STARE ŠOLE
»Nad 500 otrok, razporejenih v 15 oddelkov, gre vsak dan skozi tri zatohle in dve pomožni učilnici. V eni sobi je bilo tudi po 50 do 60 otrok. Med 7. uro zjutraj in 19. uro zvečer učilnic ne morejo prezračiti niti pospraviti in tako posedajo učenci druge in tretje izmene še v tople klopi, ki so jih bili segreli učenci prve izmene….«
(Ljubljanski dnevnik, 26. marec 1963).
POTRES LETA 1963
Potres je najbolj poškodoval poslopje šole, tako da pouk za učence ni bil več varen.
» Prvo nadstropje je bilo popolnoma uničeno, stene razpokane, oboki zdrobljeni in zlomljeni obodi nosilnih sten. Tu in tam je odpadla opeka. Oboke na hodnikih so podprli z lesenimi oporami, saj bi se že sicer zrušili. V šoli ni sedaj nikogar več. Klopi so odnesli iz razredov, le šolske table samevajo in redke slike po stenah. Učence so preselili drugam: dva razreda v telovadnico Partizana, enega v sindikalno knjižnico, ostale pa na pokrito kegljišče ter v pevsko sobo zadružnega doma. Tako so začasno – do konca šolskega leta rešili problem..«
(Prosvetni delavec, 26. junij 1963).
Hiše niso podrli, pač pa je poškodovana in utrujena čakala odločitev…
PEKARNA
Pekarna podjetja Žito, je v prostorih stare šole poslovala do leta 2001.
»Skupščina občine Litija je na predlog Pekarne Center namenila v letu 1973 za prostore pekarne staro šolo v Šmartnem. Dela za preureditev stare šole v pekarno je izvedlo Gradbeno podjetje Beton Zasavje.
V spodnjih prostorih so prostori za peko kruha, ohlajevanje in odpremo kruha ter še prostori za trgovino. V prvem nadstropju uvaja podjetje nov izdelek — izdelovanje kornetov za sladolede. Pri nabavi tega stroja je sodelovalo podjetje Ljubljanske mlekarne, ki je tudi kupec kornetov. Podjetje že dolga leta vodi direktor tov. Martin Knez. V Litiji je zaposlenih sedaj 14 delavcev. Poleg pekarne in trgovine v Šmartnem ima podjetje trgovino tudi v Litiji..«
(Glasilo občanov, Litija, 1975)
KNJIŽNICA
Leta 2006 je Občina Šmartno odkupila nekdanjo šolo/pekarno na Staretovem trgu in prostore namenila krajevni knjižnici. Knjižnica kot enota Knjižnice Litija je v Šmartnem delovala že od leta 1972, najprej v zadružnem domu in nato v prostorih osnovne šole, in nato v Kulturnem domu. Prostori so bili občutno premajhni.
Na kulturni praznik, 8. februarja 2007, je bilo slovesno odprtje nove, sodobno urejene knjižnice v prvem nadstropju.
Na dan otvoritve je knjižnico obiskalo okoli 400 obiskovalcev!
Obisk prenovljene knjižnice se je podvojil. Knjižnica poleg osnovne dejavnosti izposoje gradiva prireja prireditve za otroke in odrasle, likovne razstave, literarna srečanja, pravljične urice, potopisna predavanja, v svojih prostorih gosti in sprejema domača društva in končno postane to, kar smo si vedno želeli: srce kraja.
V pritličju hiše na levi strani je od leta 2008 do 2011 deloval urad Upravne enote Litija; prostore je nato od leta 2014 uporabljala zavarovalniška agencija, v letu 2015 je pridobil svoje prostore za delovanje Javni zavod Bogenšperk oz. TIC Občine Šmartno pri Litiji.
Hišo je zaznamoval tudi umetniški utrip: od leta 2010 do 2017 je v pritličju ustvarjalo Društvo litijski likovni atelje LILA – Megličev atelje s svojimi sekcijami in podmladki.
