Grič je bil v lasti brežiške Posojilnice do leta 1918. Glavni vzrok prodaje je bil, da ni več služil prvotnemu namenu, da bi se v njej zbirali Slovenci. Kupil jo je brežiški trgovec Jože (Josip) Uršič, znan kot ustanovni član in prvi načelnik Sokola v Brežicah. V brežiškem Narodnem domu sta do leta 1918 skupaj s trgovcem Lipejem imela trgovino.
Josip Uršič je gostilno s kopališčem nekaj časa oddajal v najem, leta 1931 pa se je z družino preselil na Grič, prevzel gostinsko dejavnost in letovišče prenovil. Tri preproste kopališke kabine so razširili na 42 kabin in uredili ploščad pred njimi. Pri postavitvi nove kopališke stavbe, ki je bila zgrajena iz smrekovega lesa, se je izkazal brežiški tesarski mojster Janez Krofl. Iz manjšega lesenega kopališča je sčasoma nastal 28 metrov dolg in 5 metrov širok kopališki objekt. (Počkar, 1995)
Sinu Marjanu Uršiču so v spominu ostali trije na zidu verande napisani verzi iz Razlagovih pesmi: “Bodi zdrava domovina, mili moj slovenski kraj”, “O, ja, zmeraj vesel, o, ja, dokler na svet bom živel” in “Kol’kor kapljic, tol’ko let, bog nam daj na svet živet”.
Tudi med 1. svetovno vojno so gostje prihajali na Grič. O tem zasledimo zapis iz leta 1916: »Po našem “Griču” se nam spomlad takorekoč smehlja in gospoda iz Brežic prihaja ob nedeljah popoldne na “Grič”, da se malo razvedri. In trgajo zvončke in trobentice in pijejo sladko vinčece, seveda ne tako radostno kakor v mirnih časih in tudi ne toliko. Eno pa, kar tudi v teh resnih časih človeka napolnjuje z radostjo je napis, ki se blesti na steni verande, poleg drugih: “Bodi zdrava, domovina, Mili moj slovenski kraj!” Res, zdrava bodi domovina, pričakuj boljših časov, ko se bomo zopet radovali v tvojem naročju.« (Dolenjske novice, 28. 1. 1961)
Po smrti lastnika Josipa Uršiča med 2. svetovno vojno se je lastništvo preneslo na ženo Josipino Uršič, rojeno Jager, po njeni smrti pa na dediča Marjana in Nado Uršič.
