Gregor Klančnik je osebnost druge polovice 20. stoletja, ki je pomembno sooblikovala razvoj jeklarske in kovinsko predelovalne industrije v Sloveniji in Jugoslaviji, še zlasti pa na Ravnah na Koroškem, kjer je ob železarni, ki so jo delavci poimenovali “mati fabrika”, raslo in se razvijalo tudi mesto. Kot športnik, organizator športnih prireditev in izgradnje športnih objektov je ustvarjal zgodovino slovenskega športa, zlasti smučarskega in se zapisal v srca številnih slovenskih planincev in pohodnikov.
Slovenski gospodarstvenik in športnik Gregor Klančnik (7. 11. 1913 – 30. 3. 1995) se je rodil v Mojstrani na domačiji Mesel in odraščal v družbi bratov Mihe in Oskarja ter sester Tince, Jelce, Mince in Slavke. Ob podpori domačih je končal meščansko šolo in tehnično srednjo šolo – elektro odsek v Ljubljani, po vojni je diplomiral na Višji ekonomski šoli Gospodarskega sveta FLRJ v Beogradu.
Poklicno pot v črni metalurgiji je začel novembra 1936 v Kranjski industrijski družbi. Sredi maja 1945 je prevzel dolžnosti pomočnika delegata Ministrstva za industrijo in rudarstvo za kadrovske in splošne zadeve Železarne Jesenice. Ministrstvo ga je leta 1946 imenovalo za upravnika, kasneje pa za direktorja Jeklarne v Guštanju oz. Jeklarne Ravne. Na tem mestu je ostal do leta 1969, ko je postal direktor Združenega podjetja Slovenske železarne, pozneje imenovanega SOZD Slovenske železarne.
V Železarni Ravne so v dveh desetletjih po drugi svetovni vojni posodobili praktično vse proizvodne obrate in uvedli številne novosti, proizvodnjo pa povečali s 4.961 ton na 136.000 ton jekla, kar je več kot 27-krat več, število zaposlenih se je povečalo za 5,5-krat, s 622 na 3.402.
V prvih petih letih po drugi svetovni vojni je bil dobrodošel funkcionalni način vodenja oz. dirigiranje. Vzvodi odločanja so bili v rokah glavnega direktorja. Sledilo je obdobje »linijskega« ali »hierarhičnega« odločanja in v ta čas sodi Klančnikov projekt Združeno podjetje slovenskih železarn, združenje, ki ga je zagovarjal, ga načrtoval, izpeljal in bil direktor novega podjetja. Klančnikova samoiniciativnost ni mirovala. Leta 1969 je zaradi krize, ki je prizadela predvsem sklad skupne porabe, samoiniciativno organiziral obveznice, ki naj bi jih odkupovali tovarniški delavci, a je s prijavo na CK ZKS bila odprodaja preprečena. Že leta 1972 so prvi v Sloveniji ustanovili interno banko, ki je omogočala razvoj železarn in večanje proizvodnje.
Na Ravnah na Koroškem je tako vodil obnovo podjetja in širil proizvodnjo kvalitetnih in plemenitih jekel in s tem »gradil« železarno ter hkrati tudi mesto Ravne na Koroškem. Klančnik je kot poslanec sodeloval v političnih telesih takratne države in imel številna znanstva v tujini tudi kot aktiven športnik.
Smučanje je bilo doma v njegovi družini, saj je smučal že njegov oče, brat Miha pa je izdeloval smuči. Gregor se je v smuku več kilometrov spuščal s strmin Triglava do Mojstrane, se preizkušal v smučarskih skokih v Planici in se uveljavil v smučarskih tekih. Postal je član reprezentance Kraljevine Jugoslavije in v sezoni 1937-1938 na Jahorini osvojil naslov državnega prvaka v klasični kombinaciji.
Bližina visokih gora ga je stalno vabila na alpinistične, plezalne in pohodne poti in ta ljubezen do gora ga je vse življenje vodila na domače vrhove, Triglav, Uršljo goro in druge. Pri Planinski zvezi Slovenije je vodil posodobitev Triglavskega doma na Kredarici (1980-1984) in Koče pri Triglavskih jezerih (1985-1988). Kot predsednik je zastopal Športno društvo Fužinar, Svet študijske knjižnice, Koroško smučarsko podzvezo in bil kapetan za teke Smučarske zveze Jugoslavije.
Klančnik je objavil okoli 100 publicističnih del iz gospodarstva in telesne kulture. Številne pa je presenetil z likovnim ustvarjanjem akvarelov v pastelnih barvah. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj: bil je častni član Zveze inženirjev in tehnikov Slovenije, postal je častni občan Občine Ravne na Koroškem. Leta 1967 je prejel Bloudkovo nagrado, najvišje državno priznanje Odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj za dosežke na področju športa in leta 1970 Kraigherjevo nagrado za delo v gospodarstvu. V svojih spominih je zapisal, da je: “na Ravnah dosegel ugled, topel kontakt z delavci, slogo in razumevanje, izoblikoval koncept perspektivnega programa proizvodnje in razvoja izdelkov”.
