Cveto Šali (Rudolfovo) je kot osnovnošolec, v sredini šestdesetih, ponoči, ko je bil jasen signal, iskal frekvence tujih radijskih postaj Radia Luxembourg, Svobodne Evrope, Radia Caroline itd., na katerih so predvajali najnovejši anglo-ameriški rock, ki ga na jugoslovanskih radijskih postajah seveda še ni bilo mogoče slišati. Na tak in podoben način je v mladinska (lokalna) življenja vstopala tuja popularna glasba. Za dvanajsti rojstni dan mu je oče kupil akustično kitaro, ki jo je kmalu zatem sam elektrificiral s pritrditvijo magneta, dokler ni za osemnajsti rojstni dan v Trstu dobil električno kitaro.
Samo Kralj (Rudolfovo) si je kot osnovnošolec prve bobne izdelal sam iz embalaže praškov za pranje perila in iz kuhinjskih pokrovk, na katere je, kot samouk, čim bolj podobno skušal izvajati tuje rock skladbe, ki jih je slišal na tujih radijskih postajah in LP ploščah, dokler si ni pravih bobnov kupil na Primorskem. Andrej Blažon (Rudolfovo) je svojo električno kitaro dobil iz Maribora, ki je do sredine sedemdesetih, ko so se pojavile tudi druge slovenske lokalne popularnoglasbene scene, poleg ljubljanskega in primorskega popularnoglasbenega žarišča, predstavljal naslednje večje slovensko popularnoglasbeno prizorišče. Borut Simič (Rudolfovo) je svojo prvo flavto znamke Gemeinhardt kupil v enem od svetovnih centrov proizvodnje popularne glasbe, v Londonu.
V obdobju med prenehanjem prvih lokalnih jazzovskih in rockovskih zasedb, ki smo jih bežno že omenili, ter začetkom delovanja zasedbe Rudolfovo leta 1975, je v Novem mestu zavelo precejšno glasbeno mrtvilo: »Povsod po večjih slovenskih mestih obstajajo in igrajo glasbene skupine, o katerih pogosto beremo v različnih časopisih in revijah. V Novem mestu pa je že nekaj let nekakšno glasbeno zatišje. Od časa do časa se pojavi nov ansambel, nekaj časa životari, nato pa zatone v pozabo.«[1] Trditev dokazuje, da še v začetku sedemdesetih let ni obstajala razvita novomeška popularnoglasbena scena, ki jo je bilo potrebno še vzpostaviti.
Tom Bartelj, Andrej Blažon in Borut Simič so se igranja na inštrumente naučili v novomeški glasbeni šoli, ki tedaj ni imela kaj dosti opraviti z rock glasbo kot tudi ne z jazzom. Boruta Simiča je, ob naročenih notnih zapisih iz ZDA, v glasbeni šoli karlovški študent ljubljanske glasbene akademije na klavirju spremljal pri njegovem flavtističnem izvajanju jazzovskih skladb »Comin’ Home Baby« Herbiea Manna in »St. Thomas« Sonnyja Rollinsa. Prve prijeme na kitari je Tomu Bartlju pokazal Milan Markelj, član prve novomeške beat zasedbe Mosquitos in drugih novomeških komercialnejših zasedb, Andreja Blažona pa so v rock popeljali njegovi bratje, ki so se prav tako predhodno ukvarjali s popularno glasbo.
Cveto Šali je bil, poleg Mirana Ilića, Maria Pečarja in Darka Ilića, v letu 1968 član osnovnošolske zasedbe The Bees, nato pa bobnar pri zasedbi The Eons. »Spomnim se, da so v sosednji hiši vadili starejši fantje – ne vem sicer, kako so se imenovali – tam sta tedaj igrala Andrej Blažon, kasnejši sokitarist Rudolfovega, in Marin Berovič, slikar in restavrator … Pogostokrat sem kot mulc zahajal k njim na vaje in ker so imeli slabega bobnarja, sem ga kmalu zamenjal. V tej zasedbi sem dve leti igral bobne. Na novomeški gimnaziji smo imeli celo nastop, potem pa so odšli preostali člani študirat in zasedba je prenehala z delovanjem,« se je spominjal Cveto Šali.Zasedba je imela celo en nastop na kitariadi v Kočevju.
Leta 1973 je nastala zasedba Sonce, v kateri so igrali Tom Bartelj, Zvone Kašnik, Samo Kralj, Borut Simič in Cveto Šali. V intervjuju so člani Sonca povedali:
Tom Bartelj: »Na Dolenjskem ni najti ansambla, ki bi se ukvarjal z glasbo modernih smeri. Vsi ‘šopajo’ samo komercialno in so preveč vezani na široki okus množice, od sebe pa ne dajo nič svojega in novega. Poskušali bomo razbiti tako stanje in pokazati, da se da tudi pri nas igrati drugačna glasba. Upam, da bomo uspeli ne samo na Dolenjskem, ampak tudi drugod.«Samo Kralj: »Odpovedali smo se prostemu času, športu, pohajanju po mestu in naša dejavnost je usmerjena vsa le v šolo in v glasbo. Uspeli bomo! Moramo!«Borut Simič: »Pri igranju se precej naslanjam na jazz, posebno na Herbie Manna. Mislim, da se da jazz učinkovito vključiti v rock, in to bomo tudi poizkušali.«Cveto Šali:»Prepričan sem, da je med dolenjsko mladino dovolj zanimanja za nove smeri v pop glasbi. Domačih skupin ni, zato bomo mi skušali zapolniti to vrzel. Upam, da nas bodo mladi sprejeli in da bomo uspeli.«[2]
Andrej Blažon je tedaj igral v komercialni zasedbi v Šmarjeških Toplicah, ko so dobili ponudbo za novoletni koncert na novomeški gimnaziji. Ker v svojem repertoarju niso imeli rock skladb, je v skupino za nastop na gimnaziji povabil Cveta Šalija. Kmalu zatem se je porodila ideja o ustanovitvi nove, zgolj rockovske zasedbe Rudolfovo, ki so jo sestavljali: Andrej Blažon (kitara, vokal), Tom Bartelj (bas kitara, vokal), Borut Simič (flavta, saksofon) in Cveto Šali (kitara, vokal).
